Steletove nagrade in priznanja za leti 2024 in 2025

Slovensko konservatorsko društvo je svojo najvišjo stanovsko nagrado poimenovalo po akademiku dr. Francetu Steletu (1886–1972), prvem poklicnem konservatorju v Sloveniji in eni ključnih osebnosti pri oblikovanju slovenske konservatorske stroke. Z nagrado, ki nosi njegovo ime, društvo že desetletja izkazuje priznanje, ki so s svojim strokovnim delom pomembno prispevali k varstvu, ohranjanju in predstavljanju kulturne dediščine.

Steletova nagrada za življenjsko delo je najvišje in edino vseslovensko priznanje na področju konservatorstva. Od leta 1990 jo Slovensko konservatorsko društvo podeljuje svojim stanovskim kolegom za izjemne strokovne dosežke in za delo, ki s svojo kakovostjo, predanostjo in pomenom pomembno zaznamuje slovensko konservatorsko stroko. Nagrada je obenem izraz hvaležnosti posameznikom za njihovo dolgoletno delo, s katerim soustvarjajo odnos do kulturne dediščine ter skrbijo, da njene vrednote ostajajo prepoznane in ohranjene tudi za prihodnje generacije.

Letošnja podelitev Steletovih nagrad in priznanj  predstavlja dosežke nagrajencev za leti 2024 in 2025. Posebnost letošnje podelitve je tudi prvič podeljena posthumna Steletova nagrada za življenjsko delo, ki je bila v skladu s statutom društva in pravilnikom namenjena izjemnemu strokovnemu delu, ki je pomembno zaznamovalo področje konservatorstva.

Prejemnica Steletove nagrade za življenjsko delo za leto 2024 je:

Andrejka Ščukovt

Utemeljitev: Steletova nagrada za življenjsko delo se Andrejki Ščukovt podeljuje za izjemen prispevek k ohranjanju stavbne in etnološke dediščine ter za več kot štiridesetletno predano delo v konservatorski stroki. Svojo poklicno pot je leta 1984 začela kot dokumentalistka na takratnem Zavodu za spomeniško varstvo Gorica. Sodelovala je pri vzpostavljanju Registra kulturne dediščine, pozneje pa kot odgovorna konservatorka skrbela za obsežno območje zahodne Slovenije. Posebno pozornost je namenjala ljudskemu stavbarstvu, domačijam in drugim pričevanjem tradicionalnega načina življenja. Med pomembnejšimi obnovami izstopajo Domačija Favetti v Skriljah, Cejkotova domačija na Gočah, Majerija v Slapu pri Vipavi in Nježna hiša v Jevščku.

Prejemnik Steletove nagrade za življenjsko delo za leto 2025 je:

Dr. Philip F. J. Mason

 Utemeljitev: Steletova nagrada za življenjsko delo se dr. Philu Masonu podeljuje za izjemne dosežke in pomemben prispevek k ohranjanju, raziskovanju in predstavljanju arheološke kulturne dediščine v Sloveniji.

Prejemnik posthumne Steletove nagrade za življenjsko delo je:

Dušan Strgar (1959-2024)

Utemeljitev: Dušan Strgar, etnolog in konservator, je svoje poklicno življenje posvetil ohranjanju, varovanju in predstavljanju kulturne dediščine, zlasti na področju muzejev na prostem, eno od oblik ohranjanja stavbne kulturne dediščine. Pri svojem delu je uspešno povezoval konservatorska načela, etnološko znanje ter sodelovanje z lastniki, obrtniki in lokalnimi skupnostmi.

Kot konservator novomeškega zavoda je v letih 1991–2000 načrtoval in vodil postavitev Muzeja na prostem pri kartuziji Pleterje, v katerem je predstavljena značilna kmečka domačija Šentjernejskega polja iz 19. in prve polovice 20. stoletja. Svoje izkušnje je pozneje prenesel na projekte Jurjeve domačije na Občinah pri Trebnjem, Banove domačije v Artičah in muzeja na prostem v Zagraškem logu pri Zagradu pri Škocjanu.

Pater Nikolaj Žvokelj (OFM)

Pater Nikolaj Žvokelj prejme Steletovo priznanje (2024) za izjemna prizadevanja pri obnovi in promociji frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici. S svojo vztrajnostjo in povezovanjem strokovnjakov, ustanov ter lokalne skupnosti je omogočil celovito obnovo dragocene baročne samostanske cerkve in pomembno prispeval k razglasitvi samostanskega kompleksa za kulturni spomenik državnega pomena. S številnimi kulturnimi in izobraževalnimi dejavnostmi dediščino Kostanjevice uspešno približuje širši javnosti.

Franci Zorko, zidarski mojster

Franci Zorko prejme Steletovo priznanje (2024) za izjemno predanost ohranjanju stavbne dediščine ter mojstrsko obvladovanje tradicionalnih gradbenih tehnik in materialov. Sodeloval je pri številnih zahtevnih obnovah zgodovinskih objektov, pri katerih ga odlikujejo natančnost, spoštovanje izvirne substance in tesno sodelovanje s konservatorsko stroko. S prenašanjem dragocenega obrtnega znanja na mlajše generacije pomembno prispeva tudi k ohranjanju tradicionalnih veščin.

Delovna skupina za obnovo Grajskega stolpa v Ormožu

Delovna skupina prejme Steletovo priznanje (2024) za zgledno revitalizacijo srednjeveškega grajskega stolpa v Ormožu. S povezovanjem konservatorskega in restavratorskega znanja, arhitekturnih rešitev ter odgovornega pristopa investitorja je skupina omogočila novo dostopnost stolpa ob doslednem ohranjanju njegove avtentične zgodovinske substance. Projekt je izjemen primer uspešnega sodelovanja različnih strok in sodobnega varstva kulturne dediščine.

Splošna bolnišnica Novo mesto

Splošna bolnišnica Novo mesto prejme Steletovo priznanje (2025) za zgledno prenovo nekdanje Moške bolnišnice v sodobno Negovalno bolnišnico Julija. Projekt uspešno združuje ohranjanje dragocenih arhitekturnih in zgodovinskih značilnosti stavbe z zahtevami sodobne zdravstvene oskrbe. Prenova dokazuje, da lahko odgovorno varovanje kulturne dediščine pomembno prispeva k razvoju in kakovosti življenja širše skupnosti.

Terme Dobrna

Terme Dobrna prejmejo Steletovo priznanje (2025) za dolgoletno, sistematično in odgovorno prenovo zgodovinskega zdraviliškega kompleksa. Z obnovo pomembnih stavb, med njimi Uprave, Švicarije in Zdraviliškega doma, ter ohranjanjem zdraviliškega parka uspešno povezujejo bogato kulturno dediščino s sodobno turistično ponudbo. Njihov pristop je zgled trajnostnega razvoja, ki temelji na spoštovanju zgodovinske identitete prostora.

Delovna skupina za prenovo Železniške postaje v Novi Gorici

Delovna skupina prejme Steletovo priznanje (2025)  za strokovno in celovito prenovo zgodovinske železniške postaje v Novi Gorici. S skrbnim ohranjanjem arhitekturnih značilnosti, restavriranjem dragocenih historičnih elementov in premišljenim vključevanjem sodobnih funkcionalnih rešitev je postaja ponovno zaživela kot pomemben javni prostor. Projekt predstavlja zgleden primer ohranjanja železniške dediščine, ki povezuje različne zgodovinske plasti, ljudi in prostor ob slovensko-italijanski meji.