Piranski svetilnik

Piranski svetilnik na skrajnem delu piranskega rta je del zanimive celote – kompleksa dveh spomenikov, ki ju sestavljajo posamezne stavbe, med seboj neločljivo povezane. Prvi spomenik predstavlja enoto, ki je v Register nepremične kulturne dediščine vpisan pod imenom Piran – Stolp Prešernovo nabrežje 20 in enotno identifikacijo dediščine (EID) 1-07177. Vključuje nekdanji obrambni stolp (rondelo), svetilnik s svetilničarjevim stanovanjem, neogotski zvonik oz. stolp ter zakristijo. Drugi spomenik, v Register nepremične kulturne dediščine vpisan pod imenom Piran – Cerkev Marije Zdravja z enotno identifikacijo dediščine (EID) 1-00515, obsega območje nekdanje v osnovi srednjeveške cerkve sv. Klementa, ki je bila kasneje preimenovana v Marijino cerkev.

Spomenik Stolp Prešernovo nabrežje 20 v osnovi sestavljajo trije objekti iz različnih zgodovinskih obdobij. Njihove prvotne funkcije so se postopoma spremenile. Osnovo predstavlja rondela, ki je bila del mestnega obrambnega sistema, prvotno jo je obdajalo morje. Giuseppe Caprin jo v svojem znamenitem delu L’Istria Nobilissima iz 1905 datira v leto 1508. Kamnita utrdba je na skrajni točki rta, na katerem je zraslo mesto Piran, povezana z visokim zidovjem, zaključevala obrambno linijo mestnega obzidja. Grajena je v celoti iz lokalnega peščenjaka v tlorisu nepravilne ovalne oblike. Na jugovzhodnem delu obodnega zidu sta vzidani dve heraldični plošči iz belega istrskega kamna, na katerih sta vklesana grba družine Bembo in grb mesta Pirana z letnico 1617, ki jo lahko povežemo z gradbenimi deli na utrdbi. Na ploščadi rondele so bili postavljeni topovi, ki so mesto branili pred sovražnimi obleganji in napadalci.

V letih 1871–1872 so na ploščadi utrdbe postavili svetilnik in ob njem manjši kamnit objekt, ki so ga kasneje združili s svetilničarjevo hišo. Postavitev svetilnika je dokumentirana na kamniti plošči, vzidani nad lanterno, ki je bila ob obnovi očiščena in je danes ponovno berljiva v celoti. Napis pripoveduje: I. R. FARO MARITTIMO / PUNTA della SALUTE / attivato / il 2 MARZO MDCCCLXXII.

Hišo za svetilničarja so na ploščadi utrdbe postavili leta 1874. V njen severovzhodni del je vključen spodnji del zvonika, ki so ga na tem delu utrdbe postavili okoli 1800. Zvonik je bil v boju s floto Kraljevine Sardinije močno poškodovan, zato so ga 1849 porušili in nekaj let kasneje (1854–1855) na njegovem mestu postavili nov zvonik v neogotskem slogu. Zvonik je bil v celoti strokovno obnovljen v letu 2008. Do svetilničarjevega stanovanja vodijo kamnite stopnice iz ulice na severovzhodni strani objekta. Skozi vhod vstopimo na hodnik, ki je prvotno stanovanje simetrično razdelil v štiri manjše prostore, v katerih je živela svetilničarjeva družina. Tloris pravokotne oblike s prirezanimi robovi je nazorno dokumentiran na načrtu mesta iz 1889, ki je v originalu hranjen v Pomorskem muzeju “Sergej Mašera” Piran. Na načrtu je nazorno izrisana tedanja oblika mestnega obzidja z utrdbo. Na stropu in stenah stanovanja so pod beleži ohranjene sledi dekorativnih poslikav, ki so bile odkrite in dokumentirane ob poskusnih sondiranjih v preteklih letih.

V območje rondele so po načrtih iz 1921, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran, postavili betonsko krono vodnjaka s cisterno. Vodnjak s cisterno je bil ob obnovi očiščen in obnovljen ter ponovno povezan z žlebovi, ki so prvotno v cisterno napeljevali meteorno vodo.

Prizadevanja za ustrezno obnovo in prezentacijo spomenika

V letu 2023 je spomenik pridobil sofinanciranje na razpisu Ministrstva za kulturo za leti 2023 in 2024. V okviru sofinanciranja so potekala obnovitvena dela na zunanjščini svetilničarjevega stanovanja, in sicer v štirih sklopih: konservatorsko-restavratorska obnova kamnite fasade iz belega istrskega kamna svetilničarjeve hiše z vsemi členitvami (čiščenje kamna, odstranjevanje cementnih fug in fugiranje z apneno malto po vzoru ohranjenih vzorcev ter domodelacija poškodovanih delov kamnitih sten), rušenje sanitarnega prizidka na severovzhodni strani, obnova dotrajanega zunanjega stavbnega pohištva (restavriranje in izdelava replik – okna, polkna in vrata so bila izdelana iz macesnovine in zaščitena z oljnim premazom), restavriranje starega zvona iz cerkve sv. Klementa, datiranega v leto 1510, in izdelava replike neohranjenega zvona po vzoru originala.  Med obnovo je na podlagi želje, da se zunanjščino spomenika uredi v celoti, prišlo do manjših sprememb načrtovanih posegov (dodatna dela namesto izdelave replike zvona): obnova betonskega tlaka na območju cisterne in na površini rondele izveden nov betonski tlak (prani beton), ki je nadomestil dotrajani betonski tlak, obnova krone cisterne; popravilo strehe in žlebov; vzpostavitev prvotne napeljave žlebov s strehe v cisterno; ureditev sanitarnega prostora v notranjščini svetilničarjevega stanovanja. Obnovitvena dela so se navezovala na zunanjščino spomenika in so poleg obnovljene fasade in odstranitve neprimernih posegov v preteklosti omogočila zavarovanje spomenika pred nadaljnjim propadanjem, ki mu je bil zaradi dotrajanosti stavbnega pohištva, kritine in poškodb izpostavljen do sedaj. Naslednji korak predstavljajo obnovitveni posegi v notranjosti svetilničarjevega stanovanja, s katerimi bo del celotnega kompleksa urejen in strokovno prezentiran.

Prizadevanja investitorja za obnovo svetilnika potekajo že od leta 2006. Spomladi 2008 je pristojni Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, izdelal konservatorski načrt s splošnimi smernicami, temelječimi na načelih mednarodnih konvencij in smernicah iz strokovnih osnov za razglasitev spomenika lokalnega pomena. V preteklih letih so bile na spomeniku že izvedene arheološke raziskave znotraj območja rondele in sondažne raziskave poslikav v svetilničarjevem stanovanju v manjšem obsegu.

Odločitev o najustreznejši namembnosti oz. vsebini spomenika še ni dokončno dorečena, ideje so v pripravi. Prizadevanja investitorja in lastnika spomenika, Občine Piran, za iskanje najustreznejših vsebin spomenika, ki bi obenem ohranile varovane vrednote in avtentično podobo posameznih gradbenih faz spomenika, intenzivno potekajo že nekaj let. Z ustrezno vsebino bi spomeniškemu sklopu omogočili nadaljnji obstoj, vzdrževanje in prezentacijo, hkrati pa obnovljen spomenik približali širši javnosti. Piranski svetilnik je edinstven ohranjen primer stanovanja svetilničarja, zato bi bila prezentacija bivanjskih prostorov svetilničarjeve družine v avtentični obliki z dodanimi muzejskimi in kulturnimi vsebinami zagotovo ustrezna vsebina.

Poleti 2024 so se obnovitvena dela na zunanjščini svetilničarjeve hiše na rondeli zaključila in 12. julija 2024 so kustosi Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran pripravili v svetilničarjevem stanovanju občasno razstavo o svetilniku in spomenik ponovno odprli javnosti.

Obnova kamnitega plašča rondele iz peščenjaka je potekala od 17. aprila do 16. julija 2025 s pomočjo sofinanciranja “Regione del Veneto”. Obnovitvena dela so vključevala obnovo kamnitega plašča – ročno odstranjevanje dotrajanih cementnih polnil v regah med kamni peščenjaka, odstranjevanje sekundarnih oblog, odstranjevanje bioloških dejavnikov s površine kamnitega zidu, sanacijo vertikalnih razpok s predhodno pozidavo, injektiranje, vstavljanje novega kamna in domodelacijo, zapolnjevanje stikov – fugiranje med kamni peščenjaka s polnilom na osnovi hidravličnega apna, pozzolana in opečnega drobljenca. Domodelacija se je izvedla v razmerju 2:1 na osnovi NHL in uporabe različnih barvnih kalcitnih agregatov.
Restavrirana sta bila kamnit venec in heraldična plošča z dvema grboma iz belega istrskega apnenca.
Odtočni kanali s ploščadi rondele so bili sanirani in izdelani novi žlebiči iz belega apnenca po vzoru ohranjenih podobnih primerov v mestu.

Skrivnostna zgodovina stavb, ki tvorijo spomenik, pod svojim plaščem skriva še veliko nerešenih vprašanj in ugank ter v marsikaterem detajlu zaenkrat še modro molči. Piranski svetilnik ostaja nepogrešljiv in slikovit zaključek piranske vedute na skrajni točki piranskega rtiča.

Besedilo in fotografije: Vanja Prohinar, konservatorka ZVKDS, OE Piran

Fotografija z dogodka odprtja: Peter Litavsky