V letu 2015 so se poleg konservatorsko-restavratorskih posegov na orgelskih slikah Vittora Carpaccia začeli tudi zahtevni posegi na oltarni sliki Marija s svetnikoma njegovega sina Benedetta.
Besedilo: mag. Barbka Gosar Hirci
Slikarska tehnologija se pri avtorjih zelo razlikuje. Benedettova priprava platna je zgrajena iz več različnih plasti in je nanesena v debelih nanosih. Tudi barvne plasti so pri sinu izrazitejše kot pri očetu. Podobnost med slikarjema lahko najdemo v uporabljenih pigmentih, kjer so bili pri obeh avtorjih določeni cinober, svinčeva rdeča, orpigment, naravni oker, smalta, azurit itd. Neprecenljiv vir podatkov so tudi dokumenti o predhodnih restavratorskih posegih. V Informacijsko dokumentacijskem centru za dediščino, ki deluje v okviru Ministrstva za kulturo so shranjeni zapisi, ki navajajo obseg restavratorskih postopkov iz 60. letih prejšnjega stoletja. Iz dokumentov je razvidno, da s slik niso odstranili neoriginalnih potemnelih lakov, ki so z leti le še bolj temneli in do nerazpoznavnosti zakrili renesančni barvni paleti.
Natančen pregled in sondiranje posameznih neoriginalnih lakov na Benedettovi izjemno temni umetnini je omogočil natančno orientacijo in je bilo temeljno vodilo pri izbiri ustrezne konservatorsko-restavratorske metodologije. Odstranjevanje potemnelih lakov je bilo izvedeno v več fazah. Najprej je bil odstranjen sloj najzgodnejšega laka in sočasno z njim tudi zadnje retuše. Pod odstranjenim lakom pa se je nahajal še en starejši, ki je bil težje odstranljiv. Tehnologija odstranjevanja slednjega se je prilagodila njegovim lastnostim z upoštevanjem, da se pod njim nahaja originalna pol tisočletja stara barvna plast.
Odstranjevanje potemnelih lakov, retuš in preslikav so posegi, ki so v konservatorsko-restavratorski stroki najbolj problematični. Preverjanje količine odstranjenih neoriginalnih slojev, upoštevanje naravnega staranja originala ter dopolnjevanja manjkajočih delov slikovnih plasti so bili ključni za vzpostavitev ustrezne estetske prezentacije Benedettove umetnine.
Prikaz konservatorsko restavratorskih faz posegov
Natančen pregled in sondiranje posameznih neoriginalnih lakov na Benedettovi izjemno temni umetnini je omogočil natančno orientacijo in je bilo temeljno vodilo pri izbiri ustrezne konservatorsko-restavratorske metodologije. Odstranjevanje potemnelih lakov je bilo izvedeno v več fazah. Najprej je bil odstranjen sloj najzgodnejšega laka in sočasno z njim tudi zadnje retuše. Pod odstranjenim lakom pa se je nahajal še en starejši, ki je bil težje odstranljiv. Tehnologija odstranjevanja slednjega se je prilagodila njegovim lastnostim z upoštevanjem, da se pod njim nahaja originalna pol tisočletja stara barvna plast.
Odstranjevanje potemnelih lakov, retuš in preslikav so posegi, ki so v konservatorsko-restavratorski stroki najbolj problematični. Preverjanje količine odstranjenih neoriginalnih slojev, upoštevanje naravnega staranja originala ter dopolnjevanja manjkajočih delov slikovnih plasti so bili ključni za vzpostavitev ustrezne estetske prezentacije Benedettove umetnine.
