Zaključena po poplavna sanacija in obnova paviljona Brezjanka

Paviljon, evidentiran kot enota dediščine Begunje na Gorenjskem – Paviljon Brezjanka (EID 1-10519), je bila z odlokom iz leta 1999, spremenjenim leta 2005, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, obenem se pa nahaja v parku gradu Katzenstein, kateri je prav tako razglašen za kulturni spomenika državnega pomena. Dela, ki so se začela maja 2026, so bila namenjena odpravi posledic poplav iz avgusta 2023 in dolgoročni zaščiti tega izjemnega dela arhitekturne dediščine. Po poplavna sanacija je obsegala obnovo temeljev in ploščadi s tlaki, konserviranje lesene konstrukcije paviljona, lokalno ureditev hudourniškega odvodnjavanja ter sanacijo neposredne okolice paviljona.

Zgodovinski oris

Brezjanko je leta 1939 zasnoval arhitekt Jože Plečnik po naročilu sester Usmiljenk Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Sestre so od leta 1875 v bližnjem gradu Katzenstein upravljale žensko kaznilnico in pomembno sooblikovale celoten grajski kompleks. Plečnik je zanje oziroma za kurata v Begunjah zasnoval tudi bližnji paviljon Jožamurka, njegovo prvo delo za sestre pa je bila danes žal uničena kapela v gradu. Nekatera Plečnikova dela v Begunjah pa niso bila uresničena; med njimi prenova znamenja ter zasnovi vrat in svetila v obliki svetilnika za tako imenovani Vrt odrešenih.

Današnjo podobo Brezjanke je mogoče razumeti le v povezavi z mlajšo zgodovino gradu in pripadajočega parka. V gradu je namreč od leta 1875 do leta 1941 delovala ženska kaznilnica pod upravo sester Usmiljenk. Med letoma 1942 in 1945 so nacistične oblasti grajski kompleks spremenile v osrednji gestapovski zapor za Gorenjsko. Po vojni je bila v njem do leta 1953 policijska oziroma miličniška šola, nato pa je v grajskih prostorih začela delovati Psihiatrična bolnišnica Begunje.

Dogajanje sredi 20. stoletja je precej zaznamovalo tudi samo Brezjanko. Paviljon danes ne stoji na prvotni lokaciji; ta je bila približno 300 metrov oddaljena od sedanje, višje v dolini pod Krpinom. V času delovanja miličniške šole so nekdanje znamenje na koncu kostanjevega drevoreda porušili z namenom združitve nepremičnin in premestitve paviljona, saj je Brezjanka na odmaknjeni prvotni lokaciji več kot 10 let ostala opuščena. Leta 1954 so paviljon prestavili bliže grajskemu kompleksu in ga locirali na mesto predhodno porušenega znamenja ob zaključku drevoreda. Izdelani so bili novi temelji, tlakovana ploščad ter betonski nosilci za klopi in baze za stebre. Na novo lokacijo je bilo prenesenih vseh šest hrastovih stebrov in tri nosilne lege. Prvotna lokacija z ohranjenim tlakom, dostopom iz betonskih plošč, klopmi in sledmi brezovega drevoreda je bila opuščena, mestoma zasuta z erodirano zemljino ter gosto obrasla z robidovjem. Pri ureditvi paviljona na sedanji lokaciji so v letu 1954 nastale nekatere pomembne razlike. Iz tlaka je bil izpuščen opečni križ, za mozaično tlakovanje so bili izbrani barvno pestrejši prodniki, položeni redkeje kot pri prvotni izvedbi. Leseni čoki v tlaku so bili pri izvorni lokaciji bolj tesno zloženi in tudi večjih dimenzij. Spremenjena je bila tudi zasnova klopi: prvotno zalomljeno kompozicijo so nadomestile štiri samostojne klopi. Podnožje klopi je bilo oblikovano na novo, sorodno podnožju klopem bližnje Jožamurke.

Premična oprema paviljona ob prenosu ni bila več ohranjena na svojem mestu. Leseni Vurnikov kip Srca Marijinega iz leta 1903 na železnem stojalu in lesena miza sta bila odstranjena že leta 1941, zato leta 1954 nista bila prenesena na novo lokacijo.

Prav tako ni bila poustvarjena prvotna zunanja ureditev. Do Brezjanke je na prvotni lokaciji vodil brezov drevored, po prenosu pa je paviljon umeščen na zaključek starega kostanjevega drevoreda iz 19. stoletja. V njegovi sredinski osi je bila izvorno urejena še cvetlična greda, ob njej pa so bile na obeh straneh položeni betonske plošče. Te ureditve niso prenesli na sedanjo lokacijo, temveč so pot utrdili z drobnim apnenčastim nasutjem, kot so bile urejene tudi ostale parkovne poti. Na vzhodnem delu paviljona je bil na izvorni lokaciji umeščen širok podest iz drobnih belih prodnikov ter štiri preproste betonske stopnice; te rešitve premoščanja višinske razlike prav tako niso prenesli, saj je na današnji lokaciji bolj položen naklon.

Brezjanka je bila na sedanji lokaciji na koncu kostanjevega drevoreda prvič celovito obnovljena med letoma 1990 in 1993. Leta 1999 je bila poleg parka, gradu ter Jožamurke razglašena za samostojno enoto kulturnega spomenika državnega pomena. Lastninskopravna razmerja na območju obeh Plečnikovih paviljonov so bila dokončno urejena malo pred razglasitvijo, ko je lastnica zemljišča postala Občina Radovljica.

Poplave in priprava na obnovo

Po poplavah avgusta 2023 je ZVKDS paviljon podrobno evidentiral ter ga uvrstil med v ujmi poškodovane kulturne spomenike. ZVKDS, Območna enota Kranj, in Restavratorski center sta pripravila konservatorsko-restavratorski in sanacijski elaborat, za predvidena dela pa je bilo izdano kulturnovarstveno soglasje.

Občina Radovljica je kot investitor pripravila dokument identifikacije investicijskega projekta in izvedla javni razpis za izbor izvajalca. Izbrano je bilo podjetje Gnom, d. o. o., ki ima dolgoletne izkušnje na področju konservatorsko-restavratorskih posegov najbolj občutljivih enot nepremične dediščine. Projektna in izvedbena dokumentacija je nastajala v sodelovanju z Državno tehnično pisarno Ministrstva za naravne vire in prostor oziroma Uradom za zmanjševanje posledic naravnih nesreč. Vrednost izvedenih del je znašala 150.634,40 evra z DDV, stroški obnove pa so bili v celoti povrnjeni iz sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč.

Pred začetkom del je bil izdelan konservatorsko-restavratorski projekt, v okviru katerega so bili pregledani dostopni arhivski viri, izvirni načrti, stare fotografije in drugo dokumentarno gradivo. Raziskave so potrdile, da je bil paviljon, zgrajen sicer leta 1939, v decembru 1954 že prestavljen, Plečnik pa je bil s prenosom seznanjen in v mesecu maju 1954 zaprošen, naj se do njega opredeli.

Obnova

Čeprav današnja postavitev konec kostanjevega drevoreda ni prvotna, je v več kot sedemdesetih letih na današnji lokaciji postala pomembna zgodovinska plast širšega parkovnega kompleksa. Brezjanka že od leta 1954 tvori prepoznaven zaključek kostanjevega drevoreda in je v neposrednem prostorskem odnosu z Jožamurko. Obnova zato ni bila usmerjena v vračanje paviljona na prvotno lokacijo ali v poustvarjanje njegove najzgodnejše podobe. Izhajala je iz ohranjanja zgodovinsko pridobljene lege, značilnosti, ki so nastale ob prenosu, ter vseh prepoznanih razvojnih plasti.

Obnova je sledila temeljnim načelom konservatorsko-restavratorske stroke. Paviljon je bil pred posegom raziskan, izmerjen, skeniran in dokumentiran, posamezne sestavine pa so bile ovrednotene glede na njihovo starost, material, ohranjenost in vlogo v celoti. Na tej podlagi so bili določeni postopki čiščenja, utrjevanja, konserviranja in ponovne vgradnje. Za poškodovano kritino so se izdelali kalupi po natančnih posnetkih po obstoječih in le mestoma novi betonski strešniki.

Osnovno vodilo je bilo ohraniti čim več izvornega gradiva. Posamezni deli so bili skrbno pregledani in evidentirani, vsi uporabni izvorni elementi pa konservirani ter ponovno vključeni v konstrukcijo. Nadomeščanje je bilo omejeno na mesta, kjer gradiva zaradi materialnega propada ni bilo več mogoče ohraniti ali ni več zagotavljalo konstrukcijske varnosti. Novi deli so bili izdelani po obliki, materialu in načinu obdelave ohranjenih elementov, upoštevali so se sledovi staranja, ročne izdelave, preteklih posegov in prenosa, ki so sestavni del zgodovinske pričevalnosti Brezjanke. Kakovost obnove se zato ne presoja le po urejenem končnem videzu, temveč predvsem po obsegu ohranjene izvirne substance in strokovni utemeljenosti rešitev, ki bodo omogočile dolgoročno varovanje paviljona, obenem pa jasno ohranile svoje razlike med izvornim oblikovanjem na izvorni lokaciji in med temi na preneseni lokaciji.

Zahtevne terenske razmere, posledice poplav, sekundarna lokacija paviljona in starejši posegi so zahtevali usklajevanje konservatorskih, restavratorskih, konstrukcijskih in vodnogospodarskih rešitev. Obnovo je izvedlo podjetje Gnom, d. o. o., v sodelovanju z lastnikom – Občino Radovljica, pristojnimi strokovnimi službami in upravljavcem območja ter državno tehnično pisarno. K uspešni izvedbi projekta so prispevali poleg strokovnega izbranega izvajalca še Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z Območno enoto Kranj in Restavratorskim centrom, Občina Radovljica, Državna tehnična pisarna, odgovorni nadzornik, Psihiatrična bolnišnica Begunje ter vsi sodelujoči strokovnjaki in varuhi posameznih arhivskih gradiv kot so sestre Usmiljenke, Muzeji radovljiške občine, Muzej in galerije mesta Ljubljane – Plečnikova hiša in Muzej za arhitekturo in oblikovanje, prav tako iz Ljubljane.

Izvedena obnova Brezjanki ponovno zagotavlja vlogo pomembnega arhitekturnega in simbolnega poudarka parka. Z zaključkom del v oktobru 2026 se skrb za Brezjanko nadaljuje z rednim spremljanjem njenega stanja, vzdrževanjem in odgovorno uporabo. Le tako bo lahko Plečnikov paviljon tudi prihodnjim generacijam pripovedoval svojo večplastno zgodbo – od nastanka za sestre Usmiljenke in povojnega prenosa, do poškodb v poplavah 2023 in o uporabe za potrebe obiskovalcev in bolnikov bolnišnice, kakor romarjev proti sv. Petru ter nenazadnje do zaključka uspešne obnove v letu 2026.

Pristojne konservatorke ZVKDS, OE Kranj:
Nataša Ülen, pristojna konservatorka (arhitektura)
Nataša Koruza (krajinska arhitektura)
Renata Pamić (lesne konstrukcije)

Restavratorski center, zanj Damjana Pečnik in Igor Peršolja
Financiranje: Ministrstvo za okolje in prostor
Lastnik: Občina Radovljica, zanjo Ciril Globočnik; vodja projekta Petra Jamar – Rozman
Izvajalec: Gnom d.o.o., zanj Jožef Drešar in Marija Ana Kranjc
Gradbeni nadzor: Planing biro Kranj d.o.o., zanj Marko Ahčin