Od zasebne hiše do javnega kopališča

Arheološke raziskave na območju načrtovane nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) potekajo od začetka 90. let 20. stoletja. Po obsežnih izkopavanjih med letoma 1996 in 1999 ter dopolnilnih raziskavah leta 2008 so arheologi med oktobrom 2024 in aprilom 2025 raziskali še zadnji del območja, ki je bil do takrat nedostopen. Ta 520 m² velik prostor je ležal znotraj obzidja nekdanjega rimskega mesta Emona, v bližini vzhodnih mestnih vrat. Obsegal je osrednja dela insul XXVII in XLVI ter cesto med njima, ki je mesto prečkala na relaciji Siscija – Akvileja.

Vojaški tabor pred izgradnjo Emone in gradnja mesta
Najstarejše sledi kažejo, da je območje pred ustanovitvijo Emone uporabljala rimska vojska, ki je na tem mestu postavila tabor, kar nakazujejo ostanki obrambnega jarka ter kurišč in jam za pripravo hrane. Okoli leta 14 n. št., ob začetku gradnje mesta, je bil raziskan teren izravnan in uporabljen za skladiščenje gradbenega materiala.

Preprosti stanovanjski stavbi
Po izgradnji Emone sta na tem mestu stali stanovanjski hiši. Prostori insule XLVI so bili razporejeni okoli dvorišča z vodnjakom, dokumentirali pa smo tudi odtočne kanale, s katerimi so deževnico s streh dvorišča speljali proti Ljubljanici. Sosednja insula XXVII je bila precej slabše ohranjena. Na raziskanem območju je bilo dvorišče s stebriščem, tlakovano s preprostimi, večinoma prodnatimi ali tankimi maltnimi tlaki. Jame, v katere so namestili vertikalne stebre, kažejo, da so bili prostori predeljeni z lesenimi stenami, ostanki peči pa na verjetno obrtniško dejavnost v prostorih.

V sredini 1. stoletja, v času cesarja Klavdija, je Emona dobila najprej kanalizacijo, nekoliko pozneje pa tudi vodovod. Temu so sledile spremembe funkcionalnosti in razporeditve prostorov v obeh insulah. Dodali so tudi bazen, kar nakazuje začetek preobrazbe zasebnega prostora v javno kopališče.

Javni kopališki kompleks
Ob koncu 3. ali v začetku 4. stoletja je sledila velika prenova. Cesto med insulama so pozidali, ju združili v enoten javni kopališki kompleks in ju popolnoma preuredili. Nastali so ogrevani prostori s hipokavstom, opečnatimi stebrički in ploščami, na katere je bil nameščen mozaični tlak iz manjših kamnitih kock črne in bele barve, ter večji bazen (vsaj 22 m²) z zelo močno grajeno školjko ter manjšimi polkrožnimi zaključki na stranicah, namenjen kopanju v neogrevani vodi. Odkriti so bili tudi sledovi popravil in obnove kompleksa, ki pričajo o dolgotrajni uporabi stavbe.

Kipec Priapa
Med več kot 12 tonami najdenega gradiva izstopa droben, komaj tri centimetre visok bronast kipec boga Priapa. Njegova podoba je po antičnem verovanju odvračala zlo, zato je pogosto spremljala vsakdanje življenje prebivalcev rimskih mest. Ti so ga častili kot varuha polj in domov ter kot simbol rodovitnosti zemlje, živali in ljudi.