Stenska poslikava Sv. Nedelja

V poletnih mesecih 2023 in 2024 smo na Oddelku za stenske slike  in mozaike konservirali-restavrirali poslikavo sv. Nedelje na južni steni cerkve sv. Elizabete v Podrebri pri Polhovem Gradcu. Gotska poslikava iz prve polovice 16. stoletja je bila odkrita in prvič konservirana-restavrirana že leta 1966, takrat je bila nad njo narejena tudi zaščitna strešica.

Freska je, kljub delni zaščiti, od odkritja pa do danes vidno propadala. Izpostavljenost soncu, dežju, vetru in zmrzali, prekomerna kapilarna vlaga ter neustrezen umetni utrjevalec iz preteklih posegov so botrovali njeni hitrejši degradaciji. Barvna plast je po celotni površini enakomerno odpadla, prizori niso bili več prepoznavni, vidni so bile le še  sledovi in medli obrisi. Obstoječa barvna plast se je zaradi izgube vezivnosti brisala in je bila močno uprašena.  Prav tako je bil načet in degradiran apneni omet, ki se je v spodnjem, najbolj izpostavljenem delu začel krušiti in odpadati, mestoma pa so se pojavljale drobne razpoke.

Poslikava prikazuje za srednji vek značilno eshatološko upodobitev Trpečega Kristusa (Imago pietatis), okoli katerega se vrste žanrski prizori iz vsakdanjega življenja, s katerimi ljudstvo žali Kristusa, če jih počne ob nedeljah. Nedelja kot Gospodov dan obenem simbolno predstavlja tudi poslednjo sodbo in tako gledalca usmerja k razmišljanju o poslednjih rečeh. Ob osrednjem velikem liku Kristusa v naravni velikosti vidimo manjše figuralne prizore: moža, ki cepi drva, drugega, ki se greje ob ognju in suši čevlje, sledijo konji, godci in plesalci, kramar in kupec, prizori ljubimkanja v naravi, podkovanje konja, obiranje sadja, peka kruha, kvartanje,…, ter čisto na koncu desno spodaj prizor pekla s kotlom, v katerem se kuhajo pogubljeni. Podrebrška poslikava zaradi omenjenih prizorov predstavlja zanimiv in redek primer etnološke, verske in umetnostnozgodovinske dediščine, ikonografsko jo lahko vzporejamo z bolj znano poslikavo sv. Nedelje na fasadi crngrobske cerkve. Iz tehnološkega vidika pa gre za tipičen primer poslikav na zunanjščinah, ki v zadnjih desetletjih dobesedno izginjajo pred našimi očmi. Zato smo se jo odločili v prvi fazi (2023) utrditi in konservirati, drugi fazi (2024) pa smo se lotili estetske reintegracije poškodb. Pri izvedbi konservatorsko-restavratorskega posega so nam bile v veliko pomoč barvne in črno-bele fotografije odkritih poslikav iz leta 1966, saj so bili motivi in prizori na njih še zelo dobro razvidni.

Predutrjevanje uprašene barvne plasti, čiščenje  in odstranjevanje neustreznega utrjevalca, utrjevanje ometa in barvne plasti smo izvedli s kompatibilnimi anorganskimi materiali (nanorestore, amonijev karbonat, barijev hidroksid… ), ki so po sestavi in načinu staranja sorodni apnu. Zaradi procesa karbonatizacije (sušenja) smo med posameznimi postopki čakali približno mesec dni. Po utrjevanju smo pričeli s kitanjem in injektiranjem poškodovanih in odstopljenih delov ometa. Stare plombe iz leta 1966 smo zaradi trdnosti in njihovega solidnega stanja ohranili. Odstranili smo ostanke beležev, ki so po prvem restavriranju še ostali na barvni plasti. Na celotni poslikavi smo izvedli retušo z lazurnimi pikicami, v rahlo svetlejšem tonu kot je izvirnik. Retuša je bila izvedena zelo zadržano in previdno, z upoštevanjem stopnje degradacije poslikave. Pri tej vrsti retuše gre za vizualno umikanje poškodb iz vidnega polja. Ob tem gledalčevo oko poveže prej poškodovane oblike v smiselno celoto.

Restavriranje razumemo kot neke vrste prevajanje umetnine v sodobni čas. Umetnino moramo narediti berljivo, pa vendar moramo ob tem ohranjati njene prepoznavne vrednote in razmerja: slikovitost, barvne tone, tehnološko izvedbo, staranje, vsebinske in stilne značilnosti, pripovednost, način razmišljanja, videnja in verovanja … Zato restavriranje pomeni poglobitev v vse te značilnosti in nato večplastno ohranjanje teh vrednot. Marsikateri mimoidoči bi želel, da fresko v večji meri »popravimo«, dopolnimo ali celo prebarvamo, pa vendar bi ob tem izgubili oziroma preglasili prav njeno bistvo: njeno šegavost, pripovednost, versko simboliko, etnološko živost, ljudskost, barvno preprostost in nenazadnje – njeno častitljivo starost. Načrtovana postavitev informativne table s fotografijo poslikav ob odkritju in opisom prizorov bo dopolnila to vrzel in obenem pripomogla k boljšemu gledalčevemu razumevanju te zanimive srednjeveške umetnine.