Miljenko Domijan

Po dolgi in hudi bolezni je v 79. letu starosti v Zadru umrl Miljenko Domijan, umetnostni zgodovinar, konservator, intelektualec, človek izredne strokovne biografije in življenjskih izkušenj.

Rodil se je na Rabu, po osnovnem šolanju v domačem kraju je na Reki končal gradbenotehnično šolo, smer arhitektura, leta 1967 pa je diplomiral iz likovne umetnosti na Pedagoški akademiji na Reki. Nato je na Filozofski fakulteti v Zadru vpisal študij umetnostne zgodovine in filozofije. Od leta 1968 je bil zunanji sodelavec Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov. Po diplomi leta 1972 je uradno postal konservatorski pripravnik na tem zavodu, piše Zadarski.hr.

Po opravljenem specialističnem tečaju za ohranjanje arhitekturne dediščine na ICCROM v Rimu je leta 1976 postal direktor Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov v Zadru. V obdobju od leta 1976 do leta 1991 je bilo pod njegovim vodstvom obnovljenih in kakovostno prezentiranih veliko arhitekturnih, predvsem sakralnih spomenikov ter izvedeno restavriranje premičnega spomeniškega inventarja.

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je Domijan postal glavni konservator na državni upravi za varstvo kulturnih in naravnih spomenikov, nato pa na novoustanovljenem ministrstvu za kulturo. Od takrat je organiziral in vodil številne konservatorske projekte. Na začetku hrvaške osamosvojitvene vojne je organiziral evakuacijo in hrambo neprecenljive, predvsem sakralne premične dediščine na območju zadrske nadškofije ter fizično zaščito arhitekturnih spomenikov. Že med vojnimi operacijami, predvsem pa po koncu spopadov, je vodil obnovo številnih zelo pomembnih arhitekturnih spomenikov v Zadru, predvsem v zaledju. Aktiven je bil tudi pri obnovi na območjih zunaj Zadra, od Dubrovnika do Vukovarja. V Dubrovniku je vodil Strokovni svetovalni odbor s predstavniki Unesca, v Šibeniku pa je predsedoval Odboru za obnovo kupole katedrale sv. Jakoba. Redno je bil prisoten v strokovnih ustanovah, ki se ukvarjajo z obnovo kulturne dediščine Podonavja, predvsem v Vukovarju in Iloku. Za obnovo v vojni porušenih pravoslavnih spomenikov na Hrvaškem je prejel visoko odlikovanje Srbske pravoslavne cerkve.

V sodelovanju s pristojnimi strokovnjaki in institucijami je več let vodil akcije podvodnih arheoloških raziskav, skrbel za strokovno restavriranje, konserviranje in ustrezno prezentacijo, eden najpomembnejših dosežkov tega dela pa je bila koordinacija restavriranja in muzealizacije bronaste antične skulpture Apoksiomena v Malem Lošinju.

Sodeloval je pri organizaciji in razstavi številnih velikih predstavitev hrvaške kulturne dediščine, kot so na primer razstava zadrske sakralne dediščine Sjaj zadrskih zakladnic v Galeriji Klovićevi dvori leta 1990, v tujini pa razstava Hrvati – vera, kultura in umetnost v Vatikanskih muzejih ter štiri pomembne razstave v Franciji: razstava o anžujski kraljevi družini v benediktinski opatiji Fontevraud , razstava hrvaške renesanse v francoskem renesančnem muzeju na gradu Écouen, razstava hrvaškega sakralnega srednjega veka v muzeju Cluny v Parizu in razstava Apoksiomen v Louvru.

Za svoje delo na področju ohranjanja in obnove kulturne dediščine je prejel številne nagrade na Hrvaškem in v tujini.

V številnih publikacijah je objavil strokovna besedila in članke s področja umetnosti. Leta 2001 je izdal umetnostnozgodovinsko monografijo Rab, mesto umetnosti, leta 2020 pa katalog fotografske razstave Iz oči v srce. V obsežni monografiji Armenia sacra – Romanje v sakralno arhitekturo je združil svoje dolgoletno zanimanje za zgodovino Armenije, sakralno arhitekturo in fotografijo.

Miljenko Domijan je svoje konservatorsko znanje in širino nesebično delil tudi s slovenskimi konservatorji in restavratorji. Z mnogimi starejših generacij je sodeloval v različnih forumih bivše skupne države. Bil je član veliko mednarodnih strokovnih komisij pri projektih obnove, ki so potekali v Sloveniji, med drugim pri konservatorsko-restavratorskih posegih na Quaglijevih poslikavah v ljubljanski stolnici, pri rekonstrukciji baročne fasade minoritske cerkve sv. Petra in Pavla na Ptuju, razpravah o obnovi žičke kartuzijske cerkve in čisto nazadnje pri obnovi spominskega kompleksa Kampor na Rabu. Vodil je nepozabne ekskurzije slovenskih konservatorjev in restavratorjev po Kvarnerju in Dalmaciji in nam odkrival bisere teh prostorov. V Ljubljano je kljub vsem preprekam na razstavo pripeljal znamenito grško skulpturo Apoksiomena iz Malega Lošinja in razstavo fotografij velikega zagrebškega fotografa Nina Vranića, ki je za zbirko Ars Sloveniae posnel izvrstno kolekcijo fotografij slovenskih vrhunskih spomenikov. Svoje fotografije je med drugim razstavljal tudi v atriju mestne hiše v Ljubljani.

Miljenko Domijan je bil izjemen intelektualec, svetovljan, velik demokrat brez vsakega političnega predznaka. Živel je z dediščino in za dediščino. Te ni delil ne nacionalno, ne oblastniško, ne versko. Bil je neposreden, včasih neprizanesljivo odkrit ter hkrati vedno iskren in dobronameren. In ob vsej strokovnosti izjemno preprost in prijateljski.

Avtor nekrologa in fotografij: Jernej Hudolin
(hrvaški del spominskega zapisa je povzet po članku: Lade Novak Starčević, Jutranji list)