Servitski samostan
Servitski samostan je edini spomenik državnega pomena v historičnim mestnem jedru Kopra. Od leta 2010 je upravljanje stavbe prevzela Univerza na Primorskem in leta 2020 zagnala temeljito prenovo, ki poteka z roko v roki z arheologi CPA ZVKDS.
Besedilo: dr. Tomaž Fabec
Servitski samostan je edini spomenik državnega pomena v historičnim mestnem jedru Kopra. Od leta 2010 je upravljanje stavbe prevzela Univerza na Primorskem in leta 2020 zagnala temeljito prenovo, ki poteka z roko v roki z arheologi CPA ZVKDS. Arheološka izkopavanja v letu 2024 so razširila vpogled v sliko razvoja najdišča, ki so jo v osnovnih potezah zarisale že raziskave iz leta 2011 in 2022 (Kavur 2011; Nanut et al.). Reprezentativnost zgodnjecesarske obmorske vile, ki se je z najdbo tlaka iz kamnitih mozaičnih kock izkazovala že med raziskavami leta 2011, je bila z izsledki tokratnih raziskav potrjena, vendar je presenetil obseg in zelo dobra ohranjenost mozaičnih tlakov (slika 1). Odkriti so bili še vsaj trije prostori vile, ki so jih krasili beli mozaični tlaki s črnimi bordurami vzdolž zidov ter živobarvno okrašeni ometi, ob tem pa tudi raznoliko drobno gradivo, npr. kosi dekorativnih plošč iz rdečega in belega marmorja, ki odražajo estetsko bogatost tamkajšnje arhitekture. Razlogov za njeno opustitev ne poznamo, glede na drobno gradivo pa domnevamo, da je bila opuščena že pred poznorimskim obdobjem.
Slika 1. Rimskodobni mozaični tlak, južno dvorišče samostana (foto T. Fabec)
Poselitev v času pozne antike in zgodnjega srednjega veka se nam kaže skozi redke drobne najdbe, npr. čudovito ohranjeno bizantinsko pasno spono iz 2. polovice 7. stoletja (slika 2); mikavna je domneva, ki jo bo potrebno preveriti z radiokarbonskimi raziskavami, da segajo najstarejši grobovi, ki smo jih odkrili tako znotraj samostana kot tudi izven njega, prav na začetke druge polovice prvega tisočletja n. št. Gre za manjše število skeletnih pokopov, kjer so bili pokojni v grobno jamo položeni na hrbet z iztegnjenimi rokami ob telesu (slika 3). Okoli trupel so na stene jam prislanjali peščenjake ali redkeje kose rimskodobnih opek, ki so tako v nekaterih primerih tvorili vence. Če bi bila predlagana datacija grobov potrjena, bi ti grobovi predstavljali izjemen raziskovalni potencial za spoznavanje demografskega substrata mesta Koper.
Slika 2. Bizantinska pasna spona tipa Korint iz 2. polovice 7. stoletja (foto D. Ciglar Milosavljević)
Slika 3. Primer groba najstarejše faze pokopavanja (foto T. Fabec)
Pomanjkanje časovno občutljivega gradiva omejuje tudi časovno opredelitev mlajšega grobišča, ki ga okvirno umeščamo v pozni srednji – novi vek. Pokojne so polagali v grobne jame, vendar se pridatkov ni polagalo, le v redkih primerih so pokojniki nosili skromen nakit. Pokopališče je bilo tokrat ograjeno, ločeno od mesta živih. Videti je, da že v letu 2022 odkrita apsida, ki bi vsaj hipotetično lahko pripadala v zgodovinskih virih izpričani cerkvici sv. Martina, ni pogojevala usmeritve skeletov, ki so bili večinoma z glavo usmerjeni proti severu ali zahodu.
Slika 4. Lega rok na trebuhu je bila značilnost mlajšega (pozno srednjeveškega – novoveškega?) pokopališča (foto T. Fabec).
Najmlajšo fazo označuje gradnja stavb in druge arhitekture, npr. šterne, ki danes pretežno še stoji in opravlja svojo funkcijo. Arheološka stratigrafija nedvomno dokazuje, da je vse zidovje samostana mlajše od pokopališča in označuje cezuro v izrabi prostora. Pokopavanje se je zagotovo nadaljevalo zgolj v križnem hodniku, kjer je bilo odkritih več skupnih grobnic (slika 5).
Najmlajšo fazo označuje gradnja stavb in druge arhitekture, npr. šterne, ki danes pretežno še stoji in opravlja svojo funkcijo. Arheološka stratigrafija nedvomno dokazuje, da je vse zidovje samostana mlajše od pokopališča in označuje cezuro v izrabi prostora. Pokopavanje se je zagotovo nadaljevalo zgolj v križnem hodniku, kjer je bilo odkritih več skupnih grobnic (slika 5).
Slika 6. V grobnicah v križnem hodniku so bile najdene razmeroma številne drobne najdbe, levo bronast (knjižni) okov s podobo Marije z detetom (foto M. Lukić), desno koščen obesek z dvema obrazoma (foto D. Ciglar Milosavljević).
