Konvencije o varstvu podvodne kulturne dediščine
Ko predmet potone, se pogosto znajde v okolju, ki mu omogoča bistveno boljšo dolgoročno ohranitev kot na kopnem. Ladijske razbitine, razvaline pristanišč in naselbin, potopljene kulturne krajine, izgubljeni in zavrženi artefakti ter drugi prežitki človekove aktivnosti na dnu oceanov, morij, jezer, rek, močvirij in drugih vodnih teles pogosto premagujejo stoletja, včasih tisočletja. Ta potopljena arheološka najdišča so časovne kapsule in s tem izjemen arhiv za preučevanje človeške zgodovine. So pomembna prvina naše kulturne dediščine, ki je očem skrita, a hkrati izjemno ranljiva. Plenjenje in komercialno izkoriščanje ostalin, podvodne gradnje, pomorski promet, ribištvo ter druge invazivne človekove dejavnosti lahko v trenutku uničijo arheološki kontekst. Podvodna kulturna dediščina je zato občutljiv in neobnovljiv vir znanja, ki zahteva premišljeno varovanje in odgovorno ravnanje.
Lovci na zgodbe in lovci na zaklade
Globine že dolgo burijo duhove nemirnih raziskovalnih duš. Eno zgodnejših podvodnih akcij, usmerjenih v pridobivanje arheoloških najdb, so leta 1775 izvedli grški potapljači, ki so s pomočjo potapljaških zvonov v Tiberi iskali antične artefakte za angleške antikvarje. Za prvo znanstvenoraziskovalno podvodno arheološko raziskavo štejemo potop geologa Adolpha von Morlota, ki je leta 1854 na obali Ženevskega jezera za dokumentiranje prazgodovinskega kolišča Grande‑Cité uporabil improviziran kovinski potapljaški čeladni sistem, napajan z zrakom s površine. Na slovenskih tleh, ali bolje – v slovenskih vodah, je Dragotin Dežman, kustos Kranjskega deželnega muzeja, leta 1884 organiziral arheološki pregled rečnega dna Ljubljanice na območju antične naselbine Navport (današnja Vrhnika). Projekt je zasnoval z namenom, da bi pridobil nove razstavne predmete in podatke o ostankih rimskega pristanišča. Raziskavo sta uspešno izvedla potapljača avstro-ogrske mornarice, ki sta za potope uporabila mehki skafander in zračno tlačilko. Eno najznamenitejših in svetovno odmevnih podvodnih akcij pa so leta 1900 izvedli grški potapljači – nabiralci morskih gob. Po naključnem odkritju brodoloma rimske ladje iz 1. stoletja pr. n. št. pri grškem otoku Antikythera so z uporabo težkih skafandrov opravili serijo potopov do globin okoli 50 metrov in s pomočjo grške kraljeve mornarice na površje vzdignili številne predmete dragocenega ladijskega tovora, med drugim bronaste in marmorne skulpture ter enigmatični antikiterski mehanizem. Odkrite ostaline vse odtlej hrani Državni arheološki muzej v Atenah.
Pionirji raziskovanja podvodnih ostalin so bili drzni in iznajdljivi, vendar pa je njihov domet omejevala razpoložljiva potapljaška oprema. S tehnološkim prebojem v drugi polovici 20. stoletja je podvodni svet postal veliko dostopnejši. Izum samostojnega podvodnega dihalnega aparata (SCUBA) je olajšal in populariziral potapljanje v priobalnih vodah. Razvoj tehnološke opreme za daljinsko preučevanje morskega dna in njegovega podtalja (sonarski sistemi, magnetometri), geografskih informacijskih sistemov, podmornic ter daljinsko vodenih in avtonomnih podvodnih vozil (ROV in AUV) je nato meje raziskovanja ponesel v neslutene globine. Podvodna kulturna dediščina je tako postala dostopna, popularna in mamljiva. Oblikovali sta se dve struji modernih raziskovalcev. Na eni strani so bili tisti, ki jih je gnala znanstvena radovednost in želja po tem, da javnosti omogočijo dostop do znanja in informacij. Ti so se zavedali ranljivosti najdišč in pomena arheološkega konteksta najdb. Tehnološko opremo so uporabili zato, da so dediščino ohranjali in reševali ter da so ob raziskavah iz arheološkega konteksta izvlekli čim več podatkov. Bili so lovci na zgodbe. Slaven primer predstavlja raziskovanje Mary Rose, vojne ladje britanske kraljeve mornarice s 400–500 možmi v posadki in 60–80 topovi, ki je leta 1545 potonila med bitko pri Solentu. Ladjo so neuspešno skušali dvigniti že v 16. in 19. stoletju, nato je njena lokacija utonila v pozabo. Po ponovnem odkritju razbitine je bil leta 1979 ustanovljen neprofitni Sklad Mary Rose (The Mary Rose Trust), ki je poskrbel za obsežno in znanstveno dovršeno podvodno arheološko izkopavanje, spektakularen dvig ladijskega trupa, njegovo zahtevno tridesetletno konservacijo in predstavitev v muzeju v Portsmouthu. Na drugi strani so bili tisti, ki jih je privlačil lesket zlata. Globine so raziskovali zato, da bi odkrili in pridobili predmete s komercialno vrednostjo. Znanstvena in kulturna vrednost najdišč jih ni zanimala, uničenje arheoloških kontekstov je bila zanje zgolj postranska škoda biznisa. Bili so lovci na zaklade. Za ilustracijo: britanski komercialni »reševalec« ladijskih tovorov Michael Hatcher je leta 1986 vodil dvig predmetov z razbitine nizozemske trgovske ladje Geldermalsen, ki je potonila leta 1752 v arhipelagu Riau v Indoneziji. Operacijo so financirali investitorji, ki so si obetali dobiček od prodaje dragocenosti. Izvedena je bila brez znanstvenikov in arheoloških raziskav, sama ladijska razbitina je bila ob posegu uničena. 126 zlatih palic, 160.000 kosov kitajskega porcelana in druge iztrgane artefakte so uspešno prodali na dražbi v Amsterdamu, Mednarodni kongres pomorskih muzejev (ICMM) pa je akcijo javno obsodil.
Konvencija
Ta in podobni primeri so razgalili privlačnost, ranljivost in pomanjkljivo pravno varstvo podvodne kulturne dediščine v mnogih vodah pod pristojnostjo posameznih držav, zlasti pa v odprtem morju, kjer ni državnih jurisdikcij. Mednarodna skupnost se je v iskanju rešitev pogajala in usklajevala več desetletij. Nato pa je UNESCO 2. novembra 2001 v Parizu sprejel Konvencijo o varovanju podvodne kulturne dediščine, ki je za države pogodbenice prinesla pravno zavezujoča določila za upravljanje te dediščine in postavila okvir za sodelovanje pri dejavnostih v mednarodnih vodah. V konvenciji so »vse sledi človeškega obstoja, ki imajo kulturne, zgodovinske ali arheološke značilnosti in so bile občasno ali nepretrgoma delno ali v celoti pod vodo vsaj sto let« obravnavane kot skupna dediščina človeštva, ki jo je treba obvarovati za prihodnje generacije. Vsebina konvencije izhaja iz spoznanja, da je vrednost dediščine neločljivo povezana z njenim arheološkim in naravnim kontekstom, ki predstavlja osnovo za njeno razumevanje in interpretacijo. Temeljni načeli konvencije sta, da je treba ohranitev dediščine v njenem izvirnem okolju (in situ) obravnavati kot prvo in prednostno možnost, še preden se dovoli ali začne kakršne koli dejavnosti, usmerjene na to dediščino, in da se dediščine ne sme komercialno izkoriščati (dediščina ne sme postati predmet trgovanja ali prodaje). Posebno težo ima priloga konvencije s 36 pravili, ki opredeljujejo etične in strokovne standarde podvodnih arheoloških raziskav. Slednje morajo slediti znanstveni metodologiji, biti morajo nekomercialne, družbeno odgovorne in usmerjene v javni interes ohranjanja in interpretiranja dediščine. Sprejem konvencije je bil dolgotrajen in politično zahteven, saj je posegal v občutljiva vprašanja lastništva, gospodarskih interesov in državne suverenosti. Letos, ko praznujemo 25. obletnico sprejema, je pod konvencijo podpisanih 81 držav. V svetu, v katerem je multilateralizem bojda v zatonu, šteje prav vsaka od njih.
V domačih vodah
V Sloveniji imamo bogato podvodno kulturno dediščino ter dolgo in pestro zgodovino njenega raziskovanja. Ekipe podvodnih arheologov in arheologinj so raziskovale rimska pristanišča ob obali slovenske Istre in brodolome v Koprskem zalivu, prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju, z razbitinami plovil in arheološkimi najdbami bogato strugo Ljubljanice, bronastodobno vodno kultno mesto v Blejskem jezeru, ostanke rimskega mostu v Savi in srednjeveškega mostišča v Dravi ter številna druga podvodna najdišča. Pri tem so gonilno silo razvoja slovenske podvodne arheologije vedno predstavljali predani entuziasti, ki so se – in se še – soočajo s pomanjkanjem sistemske podpore ter odsotnostjo specializiranih kadrov. Konvencijo o varovanju podvodne kulturne dediščine smo ratificirali leta 2008. Njena načela in pravila smo vgradili v nacionalno zakonodajo s področja varstva kulturne dediščine. Uveljavili smo stroge strokovne standarde in močno regulirali izvajanje arheoloških raziskav. Naše podvodno kulturno bogastvo je tako v dobrih rokah. Vsaj na papirju.
Besedilo pripravil Jaka Bizjak, ZVKDS, OE Piran
