veliki oltar

sv. Areha na Frajhajmu se je vrnil

Po skoraj osmih letih se je veliki oltar sv. Areha vrnil na svoje mesto.

Sl. 10: Oltar sv. Areha po zaključenem konservatorsko-restavratorskem posegu; ob njem sodelavci Restavratorskega centra ZVKDS in Mizarstva Novak s.p.
Slika 1: Veliki oltar sv. Areha v cerkvi sv. Areha na Frajhajmu, april 2018.

Drugega septembra 2026 smo v podružnični cerkvi sv. Areha na Frajhajmu zaključili montažo polikromiranega lesenega oltarnega nastavka in s tem pomemben del večletnega konservatorsko-restavratorskega posega.

Veliki oltar je delo Jožefa Strauba, enega pomembnejših poznobaročnih kiparjev, ki so delovali na našem prostoru, in je nastal v petdesetih letih 18. stoletja. S svojimi 960 cm višine in 530 cm širine predstavlja izjemno monumentalno celoto. Za razliko od večine Straubovih oltarjev se je stebriščna zasnova tukaj umaknila veliki osrednji niši, obdani z volutami in baldahinom, glavno vlogo pa prevzemajo mogočne kiparske figure.

V osrednji niši stoji sv. Areh (Henrik) v viteški opravi z vladarsko krono, zlato kroglo in žezlom. Ob njem so razporejeni sv. Frančišek Ksaverij, sv. Janez Nepomuk ter nad obhodnima nišama sv. Peter in sv. Pavel. Posebnost oltarja so kipi v naravni velikosti, postavljeni v izrazito teatralne, skoraj odrske drže. Straubov značilni kiparski izraz prepoznamo v robustnih in razgibanih figurah, izraziti mimiki, valovitih kodrih ter bogato oblikovani draperiji.

Naša zgodba z oltarjem se je začela aprila 2018, ko smo cerkev obiskali v okviru projekta TrArS – Tracing the Art of the Straub Family. Že ob prvem obisku je bilo jasno, da je oltar zaradi izjemno visoke vlage v prostoru močno ogrožen. Kredna podloga s polikromacijo je bila vlažna, privzdignjena in je na številnih mestih odstopala od lesenega nosilca, zato smo najprej izvedli nujne ukrepe za zaščito in utrditev ogroženih površin.

Odločitev za demontažo oltarnega nastavka ni bila samoumevna. Demontaža historičnega oltarja je skrajni poseg v njegovo materialno in konstrukcijsko celovitost, zato jo je mogoče utemeljiti le v izjemnih okoliščinah. V primeru oltarja sv. Areha so bile razmere v cerkvi izrazito neustrezne, obenem pa so bili načrtovani obsežnejši gradbeni posegi v njeni notranjosti. Po tehtnem premisleku smo zato ocenili, da je začasen umik oltarnega nastavka nujen za njegovo zaščito ter za izvedbo konservatorsko-restavratorskih postopkov v nadzorovanih pogojih.

Novembra 2018 je bil oltarni nastavek razstavljen in prepeljan v atelje za les na Restavratorskem centru ZVKDS. Sledila so leta raziskav, sondiranj, utrjevanja, čiščenja, rekonstrukcij ter konservatorsko-restavratorske obravnave posameznih arhitekturnih in kiparskih elementov.

Raziskave so razkrile tudi presenetljivo bogato zgodovino njegovega videza. Na posameznih delih smo odkrili štiri do pet preslikav, pod njimi pa ostanke prvotne polikromacije iz časa nastanka oltarja. Ohranjeni ostanki kažejo, da so bile draperije svetnikov prvotno pozlačene in posrebrene z zlatimi in srebrnimi lističi v tehniki vodne pozlate oziroma posrebritve, površine pa so dodatno bogatile zelene, rdeče in modre lazure. Arhitektura oltarja je bila poslikana v imitaciji različnih vrst marmorja – v rjavih, modrih, sivih, zelenih in rdečih tonih. Avtor prvotne poslikave za zdaj ni znan.

Zaradi velikosti oltarja, kompleksne zgodovine njegovih poslikav in občutljivosti ohranjenih originalnih plasti je delo potekalo postopoma, po posameznih vsebinskih in delovnih sklopih. Metodologijo smo med posegom sproti prilagajali novim ugotovitvam in stanju posameznih elementov.

Pri načrtovanju in izvajanju posega smo sodelovali z odgovorno konservatorko z Območne enote Maribor ZVKDS, ter jo sproti seznanjali z ugotovitvami in predvidenimi nadaljnjimi postopki.

Zaključna montaža je bila izvedena kot medoddelčni projekt Restavratorskega centra ZVKDS v sodelovanju z Mizarstvom Novak s.p.

Po skoraj osmih letih smo oltarni nastavek vrnili v njegov izvorni prostor. Njegova vrnitev poudarja eno temeljnih izhodišč konservatorsko-restavratorske stroke: kulturno dediščino je treba, kadar je to mogoče, ohranjati v njenem izvirnem prostorskem, materialnem in zgodovinskem kontekstu.

Pri projektu so sodelovali:

VODJA PROJEKTA: Saša Dolinšek

ODGOVORNA KONSERVATORKA: Alenka Zupan
SODELAVCI V OKVIRU ZVKDS-RC: Katja Kavkler, Anže Šušteršič, Rok Dolničar, Robert Kuret, Nuška Dolenc Kambič, Marko Briesenhorn, Valentin Benedik.

ZUNANJI SODELAVCI: Ana Oblak, Janez Novak, Franci Novak, Ana Strašek, Denis Dražetić, Anja Novak, Barbara Kogoj, Barbara Slapnik, Barbara Dragan, Nežka Faganel, Eva Lucija Krajnc, Klara Klančar, Aleksandra Mohorko, Marta Mitić, Ana Lupis, Jaka Jaklič in Valentina Pavlič.

News

Relevant information for owners gathered in one place.

Vabilo
2. 4. 2025

Invitation to a presentation on the restoration of the monastery church, Franciscan Monastery Kostanjevica in Nova Gorica

READ
15. 12. 2025

Carpaccio's artwork - survey, conservation and protection

READ
Od leta 1975 do 2002 s svetovljansko širino uspešno ravnateljeval Zavodu za spomeniško varstvo v Mariboru
18. 3. 2025

Janez Mikuž 1937-2025

READ

Search page IPCHS