Iskalnik

Kontakt

RSS

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

Terminološki slovar

Dokumentiranje

Spremlja vse faze strokovnega dela. Obsega sistematično zbiranje, obdelavo, analizo, iskanje in posredovanje podatkov. V dosjeju praviloma zbiramo vse podatke o stavbi ali območju, kot na primer o njegovem stanju, posegih vanj, načrtih in projektih za njegovo ohranjanje, o finančnih sredstvih, ki so bila vanj vložena.

Enota kulturne dediščine

Je del stavbe ali cela stavba, več stavb ali območje, ki ima lastnosti kulturne dediščine. Ob opredeljevanju posamične enote upoštevamo zlasti naslednja načela: enovitost prostora, istovrstnost prvotne uporabe in enotnost varstvenega pristopa.

Evidentiranje

Je delovna faza, ko na podlagi izsledkov temeljnih ved, terenskega dela konservatorjev in drugih virov, praviloma obstoječe varstvene evidence, izbiramo predmete, stavbe, skupine stavb oziroma območja, ki imajo lastnosti možne kulturne dediščine. Poseben način pridobivanja gradiva in hkrati podatkov o dediščini je tudi arheološko raziskovanje.

ICOMOS

Je svetovna nevladna organizacija za spomenike in območja, ustanovljena leta 1965. Naloge so usmerjene v krepitev popularizacije, raziskav in varstva kulturne dediščine, v pritegnitev širše javnosti in oblasti k varstvenim nalogam ter v širitev idej, izkušenj in varstvenih izsledkov. Sodeluje z UNESCOM in drugimi mednarodnimi organizacijami.

In situ

(slov. 'na kraju samem') je temeljno varstveno načelo, ki poudarja nedeljivo povezanost in varovanje stavbe ali njenega dela v okolju, kjer je nastala. Prestavitev je strokovno utemeljena le ob reševanju spomenika, ko mu drugače ne moremo zagotoviti trajnega varstva.

Inventar

Je končni cilj evidentiranja. Inventarji se vodijo v obliki seznamov, kazal in kart. V nasprotju z evidenco mora imeti inventar javno obliko: osrednji del predstavljata vrednotenje dediščine in določitev varstvenih režimov. Inventarizacija je strokovni postopek pridobivanja gradiva za inventar.

Konservatorstvo

Je (kot neposredno varstvo) interdisciplinarna stroka, ki izvaja različne naloge na podlagi uporabnih znanstvenih disciplin. Ravna se po načelih, ki jih določajo strokovne izkušnje, zakonska določila, mednarodni dogovori in priporočila. Ti poleg pomena dediščine kot skupnega spomina človeštva za razvoj posameznika in družbe zlasti opozarjajo na pomen dostopnosti, nenadomestljivosti in avtentičnosti dediščine. (Star izraz za konservatorstvo je spomeniško varstvo.)

Kultura

Je eden izmed najbolj kompleksnih družbenih pojavov s številnimi definicijami. UNESCO (1982) jo opredeljuje kot "niz značilnih duhovnih, snovnih, razumskih in čustvenih pojavov družbe ali posamezne skupine; razen umetnosti in literature obsega načine življenja, temeljne človekove pravice, vrednostne sisteme, tradicije in verovanja".

Kulturni spomenik

Je (v našem prostoru pojmovana) kulturna dediščina s posebnim statusom, ki si ga pridobi na podlagi akta o razglasitvi. Vsebovati mora prvine, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja, ali predstavljati kakovosten dosežek ustvarjalnosti. Glede na vrednotenje kulturnim spomenikom podeljujemo status kulturnega spomenika lokalnega ali državnega pomena, glede na vsebino jih razvrščamo v varstvene skupine. UNESCO in Svet Evrope obravnavata spomenik (poleg skupin stavb in območij) praviloma kot izjemno prostorsko in večpomensko kakovost.

Mestna prenova

Obsega vse ukrepe, ki so nujni za zavarovanje, ohranjanje in obnovo mest in območij ter za njihov nadaljnji razvoj in ustrezno prilagoditev življenju. Da bi bila prenova čim učinkovitejša, mora biti neločljiv tako del skladne politike ekonomskega, prostorskega, kulturnega in družbenega razvoja kot tudi del urbanističnega in regionalnega planiranja na vseh ravneh.

Obnova

Obsega načrtovalske in izvedbene ukrepe in posege, ki bodo omogočili stavbi (območju) ustrezno koristnost. Njen cilj je na podlagi predhodne ocene stanja, vrednotenja in opredelitve varovanih sestavin doseči v čim večji meri spoštovanje celovitosti in značaja stavbnega sestava, gradiv in konstrukcij ter ustrezne vsebine. Načela posegov so postopnost, nujnost in (kasnejša možna) odstranitev.

Okolica

Je najožje funkcionalno območje varovane kulturne dediščine. Predstavlja del enote dediščine, katere obseg določa varstvena služba v postopkih vpisa v register. Poleg najožje okolice se običajno varuje pred neustreznimi posegi tudi širše, tako imenovano vplivno območje, ki se določa v strokovnih zasnovah oziroma v postopkih priprave prostorskih aktov.

Poseg v varovano stavbo ali območje

Je v najširšem pomenu vsakršno delo, ki spreminja videz, strukturo, notranja razmerja ali uporabo dediščine, ki dediščino popači, povzroči njeno propadanje, uničuje ter odstranjuje ali spreminja njeno lokacijo.

Prezentacija

Je poseg, s katerim izluščimo in poudarimo varovane lastnosti izbrane stavbe ali območja ter jih napravimo dostopne širšemu krogu ljudi, kar je osnova kulturne funkcije dediščine. V širšem pomenu obsega tudi dodatno opremo in vsebino za informiranje obiskovalcev.

Register nepremične kulturne dediščine

Je uradna, računalniško podprta zbirka podatkov kulturne dediščine na območju Slovenije, ki je v pristojnosti države. Posebna služba Ministrstva za kulturo vpisuje vanj na predlog strokovne službe vso nepremično kulturno dediščino, ne glede na vrsto, tip, obseg, lastništvo ali varstveni status. Omogoča identifikacijo, opis, varstveni režim, lokacijo in njeno povezavo z drugimi enotami. Na podlagi vpisa vanj je dediščina pravno varovana v vseh postopkih. Vpis temelji na geografskem informacijskem sistemu in je ob uporabi enotne evidenčne številke povezljiv z drugimi sistemi.

Rekonstrukcija

Je v konservatorstvu ponovna zgraditev manjkajočega objekta v izbrani razvojni fazi. Rekonstrukcija je mogoča predvsem takrat, kadar razpolagamo s popolno dokumentacijo o stanju, kot na primer ob nastanku, pred uničenjem ali poškodbo pomembnejše stavbne dediščine. Gradbena zakonodaja navaja rekonstrukcijo kot spreminjanje tehničnih značilnosti stavbe in prilagajanje stavbe spremenjeni namembnosti, medtem ko se naj ne bi bistveno spreminjala njena velikost in zunanji izgled.

Topografiranje

Je oblika evidentiranja, pri katerem konservator popisuje posamezno zvrst dediščine v izbranem prostorskem okviru. Je bazični strokovni proces humanističnih disciplin in služi kot podlaga za različne varstvene naloge.

Trajnostna raba dediščine

Je raba le na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube lastnosti, zaradi katerih je neki kulturni spomenik prepoznan za kulturno dediščino. S tako rabo ostaja neokrnjena sposobnost kulturne dediščine za zadovoljevanje kulturnih potreb in pričakovanj sedanje in prihodnjih generacij.

Trajnostni razvoj dediščine

Je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi bile s tem okrnjene možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb v povezavi z dediščino.

Trajnostni razvoj dediščine prepoznava dediščino kot neobnovljiv vir, kontrolira njeno rabo in usmerja gospodarski, družbeni, kulturni in prostorski razvoj z namenom njene tajne ohranitve.
 

Varstvena skupina

Kulturne spomenike razvrščamo glede na strokovni interes temeljnih strok v naslednje varstvene skupine: arheološke spomenike, zgodovinske spomenike, umetnostnozgodovinske oziroma umetnostne in arhitekturne spomenike, naselbinske spomenike, etnološke spomenike, tehniške spomenike, spomenike oblikovane narave, kulturno krajino in knjižnično gradivo.

© 2015 ZVKDS, VSE PRAVICE PRIDRŽANE