Iskalnik

Kontakt

RSS

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

Podelitev Steletove nagrade in priznanj za leto 2018

Nagrado in priznanja, ki jih Slovensko konservatorsko društvo podeljuje svojim strokovnjakom za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva, je društvo poimenovalo po prvem poklicnem konservatorju v Sloveniji, akademiku dr. Francetu Steletu (1886-1972). Nagrada za življenjsko delo je najvišja in edina vseslovenska konservatorska nagrada in hkrati zahvala posameznikom za njihove izjemne rezultate strokovnega dela. Društvo vsako leto podeli poleg nagrade še tri priznanja; in sicer dve priznanji kolegom za njihove izstopajoče dosežke pri prenovah, ki so sad izvirnih strokovnih, tehnoloških ter drugih prizadevanj in iskanj pri ohranitvi in predstavitvi kulturne dediščine v Republiki Sloveniji in eno za lastnike ali druge državljane, ki s svojim zgledom pomagajo ohranjati slovensko kulturno dediščino.



 

STELETOVA NAGRADA 2018:

Danilo Breščak

Danilo Breščak, univerzitetni diplomirani arheolog

konservatorski svetovalec

za življenjsko delo in vrhunske konservatorske dosežke, ki so pomemben del ohranjanja in predstavljanja kulturne dediščine v Sloveniji.

 

STELETOVO PRIZNANJE 2018:

Dean Damjanović

Dean Damjanović, profesor zgodovine in geografije

konservatorski svetovalec

za uspešno celovito prenovo starega pokopališča na Ptuju.

 

Eda Belingar

Eda Belingar, univerzitetna diplomirana etnologinja in profesorica sociologije

konservatorska svetnica

za uspešno mednarodno promocijo in ohranjanje suhozidne gradnje v Sloveniji.

 

Memento

Hotel Memento Piran

za uspešno prenovo stavb v Piranu v družinski hotel.

 



 

STELETOVA NAGRADA 2018 DANILO BREŠČAK

Steletovo nagrado za življenjsko delo in vrhunske konservatorske dosežke, ki so pomemben del ohranjanja in predstavljanja kulturne dediščine v Sloveniji, prejme konservatorski svetovalec Danilo Breščak.

Univerzitetni diplomirani arheolog Danilo Breščak se je odlikoval že v času študija na Filozofski fakulteti, ko je za diplomsko nalogo Antično bronasto posodje v Sloveniji prejel študentsko Prešernovo nagrado. Začetne delovne izkušnje je nabral v petih letih dela kustosa – arheologa v Dolenjskem muzeju. Z njimi je nadgradil sodelovanje nekdanjega študenta z dolgoletnim kustosom, arheologom Tonetom Knezom. Od leta 1980 naprej je bil zaposlen v Enoti za varstvo naravne in kulturne dediščine Zavoda za družbeno planiranje v Novem mestu. Leta 1983 se je ta reorganizirala v samostojen Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Breščak je postal prvi konservator arheolog Dolenjske in Bele krajine. Skupaj z maloštevilnimi sodelavci je pionirsko oral ledino pri ohranjanju dediščine, zlasti v pripravi registra arheoloških najdišč na območju zavoda. Zasnovo in vzpostavitev  arheološke konservatorske prakse so strokovnjaki od terenskih topografij, dokumentiranja, arheoloških raziskav z vsemi poizkopavalnimi pristopi razvili do posameznih prezentacij in razstav, ki so bile v mnogih primerih inovativni dosežek za slovensko konservatorsko stroko. Terenske raziskave so bile temelj za učinkovito ohranjanje dragocene dediščine in kasneje za vpise v Register kulturne dediščine ter razglasitve.

Kolega Breščak je leta 1991 prevzel dodatno nalogo direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki ga je vodil vse do leta 2002. Za tem je bil deset let vodja Območne enote zavoda in le sam ve, kaj vse je bilo potrebno narediti za razvoj stroke, za uveljavljanje celostnega varstva dediščine ob delitvah in reorganizacijah službe ter posebej pri ohranjanju ogrožene nepremične dediščine in zavesti o njenem ohranjanju.  Aktivno je  sodeloval z vsemi kulturnimi institucijami v regiji in s strokovnimi zavodi v državi ter hkrati omogočal pogoje za delo številnim mlajšim sodelavcem in stanovskim kolegom.  Svojo podjetnost je izkazal s pridobitvijo novih prostorov za zavod na gradu Grm in z vzpostavitvijo skupne arheološke restavratorske delavnice. Poglobil je dobro strokovno sodelovanje z Dolenjskim muzejem v Novem mestu in postopoma okrepil  povezave z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU, z Narodnim muzejem Slovenije in z več tujimi inštitucijami, ki delujejo na področju varstva premične (in nepremične) kulturne dediščine. Kot spoštovan strokovnjak je bil imenovan v številne strokovne in delovne skupine v okviru dejavnosti Vlade RS, Ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Vedno in brez samopromocije je intenzivno povezoval uspešne prakse z novimi metodologijami dela, podpiral nova strokovna znanja in poglede ter tako uspešno vpenjal poslanstvo konservatorske stroke v njene širše okvirje. Skoraj štiri desetletja je kontinuirano sodeloval ali vodil zaščitna izkopavanja in sondiranja od Zloganja do Šumenja, Medvedjeka, Verduna, Gradca nad Mihovim ali Ribnice pri Brežicah. Rezultati  raziskav so bili objavljeni in pogosto citirani v domači ter tuji literaturi.

Odlikoval se je na področju popularizacije ter se razvil v zelo prepoznavno, cenjeno in citirano osebnost z več kot sto različnimi objavami od člankov do knjig. V obdobju svojega aktivnega delovanja ni zanemarjal nobene javnosti; redno je gostoval pri raznolikih šolskih in širših izobraževalnih projektih, vse do organizacije arheološkega kluba na gimnaziji.

Danilo Breščak je v svoji dolgoletni konservatorski službi dodal pomemben delež  razvoju, raziskavam, ohranjanju, prepoznavnosti in s tem nadgradnji slovenske konservatorske stroke. Svoje pomembno življenjsko delo je kot vodja obogatil s prepoznavno preudarnostjo in osebno vztrajnostjo. Veliko je dosegel pri uveljavljanju ugleda poslanstva konservatorjev in drugih varuhov dediščine.

STELETOVO PRIZNANJE DEAN DAMJANOVIĆ

Steletovo priznanje za leto 2018 prejme konservatorski svetovalec Dean Damjanović za  uspešno celovito ohranitev starega pokopališča na Ptuju.

Staro ptujsko pokopališče, zasnovano na obrobju Ptuja v zadnji četrtini 18. stoletja,  je z razvojem mesta po dveh stoletjih (leta 1978) izgubilo svojo osnovno funkcijo. Leta 2003 so strokovnjaki valorizirali prostor z več kot 1200 grobovi, spomenikoma ter grobnicama padlim med prvo in drugi svetovno vojno. Ovrednoten je bil pomen spomina na znamenite Ptujčane in padle žrtve, posebej na heroja Lacka. Enako skrbno so s pomočjo arboristične analize Tanje Grmovšek ovrednotili drevje in grmovnice na močno zanemarjenem pokopališču. Nujen pa je bil tudi fizičen poseg, ki je obsegal raznolika konservatorsko-restavratorska dela podjetja Gnom pri prenovi izbranih spomenikov. Nova celostna ureditev spominskega parka krajinske arhitektke dr. Tanje Simonič Korošak in arhitekta Andreja Šmida je bila skupaj s prenovo ovrednotena na 1,2 milijona evrov. Evropski sklad za regionalni razvoj je prispeval 900.000 evrov.  

Kolega Dean Damjanović je imel pri fizičnem in simbolnem ohranjanju ptujskega pokopališča ključno vlogo. Pri projektu je sodeloval vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo izpeljano celostno spomeniško vrednotenje pokopališča. Na temeljih vrednotenja je bil prostor prepoznan kot spominski park, primerljiv s sorodnimi historičnimi pokopališči po Evropi. Damjanović je s svojim izjemnim načinom obravnave,  spravljivo in umirjeno ter s spoštljivo komunikacijo do zgodovinskega prostora in občanov Ptuja uspel usklajevati vse vpletene v projekt preureditve. Povezoval je investitorja, projektante in izvajalce ter sodeloval z raziskovalcem pokopališč dr. Dejanom Zadravcem iz Pokrajinskega arhiva na Ptuju.

Obnova in celostna ureditev starega pokopališča je oživila spomin na pomen na Ptuju  pokopanih posameznikov, družin, verskih skupnosti. Omogočila je novo ovrednotenje  nagrobnikov in obstoječega rastlinskega fonda. Ptujčani so z inovativnim konservatorskim načinom in izvedbo dobili izklesan park spomina. Dopolnjen s sodobnimi vrtnoarhitekturnimi potezami in s spoštljivim odnosom do podedovanega.   Ustvarjen je park spominov in harmonije, miru, povezanosti z naravo in s tistimi, ki so bili: za sedanje ter bodoče rodove. Konservator je uspešno rešil kočljivo nalogo – usklajevanje med materialnim in nematerialnim spominom na naše prednike. Zanemarjen prostor pozabljenja je spremenjen v evropsko primerljiv spominski park, zgled za ureditev drugih slovenskih opuščenih pokopališč in prostorov spomina.

Kolegu čestitamo za zgledno opravljeno nalogo. Damjanović je dokazal, da je v mestu, ki se ponaša z izjemnim Orfejevim marmornim nagrobnikom kot simbolom mesta, mogoče tudi grobove naših neposrednih pradedov spoštljivo urediti za generacije novega tisočletja.

STELETOVO PRIZNANJE EDA BELINGAR

Steletovo priznanje za leto 2018 prejme konservatorska svetnica Eda Belingar za uspešno promocijo in ohranjanje znanja suhozidne gradnje v Sloveniji 

Suhi zidovi so ena najbolj značilnih materialnih prič tisočletij sobivanja človeka z naravo na krasu, v številnih deželah sredozemskega območja in drugje na strmih kamnitih pobočjih. Skrbno zloženi zidovi so varovali človeka, polja, živino, bili so element povezovanja, oblikovanja krajin, zaščite pred plazovi, vplivali so na mikroklimo. Mreže zloženih kamnov so dokaz prizadevanj skupnosti, povezav ljudi, ki si skupaj ustvarjajo bivališča in okolje ter prenašajo to znanje iz roda v rod. Predrag Matvejević je ob občudovanju kamnitih teras pesniško zapisal, da so »več znoja prelili tisti, ki so krčili prostor za  vinograde, kakor sužnji, ki so postavljali piramide.« 

Znanje izročene suhozidne gradnje je združilo osem evropskih držav med Ciprom in Švico pri uspešni UNESCO nominaciji za seznam nesnovne dediščine človeštva. Ko je znanje suhozidne gradnje novembra 2018 postalo svetovno priznana vrednota tudi matičnega Krasa in krajin Francije, Grčije, Hrvaške, Italije in Španije je bil to velik dosežek za našo državo. Bilo je priznanje za entuziazem neštetih rodov Kraševcev in za strokovno delo v zadnjih desetletjih v Sloveniji, kjer ima Eda Belingarjeva eno ključnih vlog. 

Konservatorska svetnica iz Nove Gorice zlaga kamen na kamen strokovnega znanja raziskovanja, promocije in prenašanja znanja o različnih suhozidnih gradnjah na Krasu. Z osebnim zgledom se ne osredotoča le na material in grajene strukture. Kot konservatorka na terenu sledi etnološkim védenjem in objekte povezuje z življenjem ljudi. Korak za korakom je znanje in povezave širila z združenjem Živa krajina Krasa.  Izkazala se je s strokovnim in uredniškim delom pri Priročniku kraške suhozidne gradnje, z vrednotenjem in interpretacijo. Sodelovanje pri terenskem delu je razširila na  mednarodne projekte, zlasti na Tržaškem. 

Uspešnega, enakopravnega sodelovanja Slovenije pri nominaciji za svetovno priznanje UNESCO ne bi bilo brez desetletij predhodnih prizadevanj za čim bolj intenzivno ohranjanje konteksta podeželskih krajin, kjer suhozidne gradnje povezujejo zaščitne zidove in hiške, brežine kalov in šape vodnjakov. Linije zidov so ključne za ohranjanje matičnega Krasa, kraške krajine v Lipici in Škocjanskih jamah, pri oživljanju Pliskovice, Štanjela in njegove okolice, pri razvoju Škrateljnove domačije v Divači. Suhi zidovi so kot Kosovelova poezija in Spacalove grafike ključna duhovna zapuščina vseh kraških regij Slovenije in Evrope. 

Belingarjevi čestitamo za izjemne rezultate, ki so pokazali, da smo več kot evropsko primerljivi. Kadar se povežejo izročilo, energija ljudi na terenu in neprekinjeno strokovno sodelovanje, na izbranih področjih konservatorstva sodimo v svetovni vrh. 

STELETOVO PRIZNANJE HOTEL MEMENTO

Steletovo priznanje za leto 2018 prejmejo Klavdija Brkovič, Anže Šoba in Jaka Šoba  podjetja Entertainment za prenovo piranskih hiš v prenočišče Memento.

V najožjem jedru historičnega mesta Piran, v neposrednem zaledju Tartinijevega trga so v letih 2015 do 2018  obnovili tri srednjeveške,v zasnovi gotske stavbe. S prenovo so jih  med seboj povezali v zanimivo arhitekturno celoto, ki je ohranila večino značilnosti stanovanjske piranske arhitekture. Lastniki so hiše med seboj poenotili s povsem sodobnimi konstrukcijskimi elementi in jim dali novo namembnost, ki je blizu stanovanjski. Poslopja so preuredili v manjši družinski hotel. Za sklop nove rabe so lastniki naredili še nekaj več. Ohranili so spomin na namembnost ene izmed stavb, v kateri je bil priljubljen fotoatelje starega očeta: Foto Piran. Marjan Tomšič  se je s fotografsko dejavnostjo ukvarjal profesionalno in je bil v mestu in okolici znan fotograf. Zato je stavba brez nostalgičnosti oplemenitena s premično dediščino – predstavljeni so različni fotografski aparati kot most med nekdaj in danes. Kakor društvo Anbot iz istega mesta so lastniki povezali zgodovino kraja, družine in stavbe. Usmerili so se v butično drugačnost,  unikatno ponudbo znotraj sredozemske turistične regije. Oblikovani so raznoliki prostori za sobivanje obiskovalcev in domačinov, ne pa za standardnega mimobežnega turista.

V Sloveniji je vedno več osveščenih lastnikov, ki se zavedajo, da je prenova in ponovna uporaba kulturne dediščine prava pot za kakovostno življenje in za nove gospodarske izzive. Klavdija Brkovič, Anže Šoba in Jaka Šoba so se vrnili h koreninam, iz katerih se je razcvetelo simbolno novo drevo. S pomočjo arhitekta in konservatorjev so oživili več stavb v ožjem jedru urbanega kulturnega spomenika. Ustvarili so nove, povezane ambiente za prijetno življenje v sredozemskem mestu in nadgradili spomin na nekdanji fotografski atelje. 

Arhitekt preureditve treh hiš, Matjaž Suhadolc, je povzel sintezo želja lastnikov in zahtev konservatorke svetnice Mojce Marjane Kovač. Svoje vizije je združil v oceno, da je najboljša arhitektura tista, ki ohranja pričevalnost preteklosti in jo združuje s sodobno dinamiko življenja, hkrati pa ostaja odprta za prihodnje nadgradnje. Vsebina, notranja členitev in organizacija prostora prestopajo okvire že znanega in obiskovalca presenečajo in navdušujejo. Tradicionalna arhitektura s svojo umirjeno navzočnostjo prizemljuje ritem sodobnega življenja. S preprostostjo je odlično okolje za dodajanje oživljajočih idej.

Konservatorsko društvo čestita lastnikom Mementa in vsem izvajalcem uspešnega oživljanja srednjeveškega jedra Pirana. Skupaj dokazujejo, da je z osveščenim sodelovanjem mogoča zgledna prenova in sodobno življenje tudi v najbolj občutljivih ambientih kulturnih spomenikov. 



 

© 2015 ZVKDS, VSE PRAVICE PRIDRŽANE