Izola,25.03.2022
Triptih smo prepeljali v prostore raziskovalnega centra - InnoRenew v Izoli, kjer dr. Jakub Sandak, raziskovalec pri InnoRenew CoE v teh dneh izvaja hiperspektralno slikanje. Temu sledijo zahtevne interpretacije rezultatov, ki jih bodo opravili raziskovalci na Raziskovalnem inštitutu Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani.
Konservatorsko-restavratorski poseg na triptihu, ki je v bistvu oltarni nastavek oltarja iz cerkve sv. Dominika v Izoli, se izvaja na oddelku za les (Restavratorski center ZVKDS) od septembra leta 2018. Poseg izvajata restavratorki Saša Dolinšek (vodja projekta) in Ana Oblak.
O samem triptihu zaenkrat še ni znanega veliko, je pa v Sloveniji edinstven primer take umetnine. Triptih, oziroma njegove rezbarske komponente, bi lahko umestili v čas kmalu po letu 1400. Arhitektura okvirja je namreč slogovno blizu umetninam, ki so nastajale v jadranskem, predvsem beneškem prostoru v času, ko se je pozna gotika počasi umikala renesansi. Poslikave, ki jih lahko vidimo danes, so mlajše.
Slabe klimatske razmere v cerkvi ter okuženost z lesnimi insekti in glivami so glavni dejavniki za izjemno slabo ohranjenost triptiha. Konservatorsko-restavratorski poseg se je začel z naravoslovnimi preiskavami (Naravoslovni oddelek ZVKDS) in sondiranjem, pri čemer smo ugotovili, da ima reliefni del triptiha več debeloslojnih oljnih preslikav. Poslikave, ki upodabljajo sv. Frančiška Asiškega, Marijo z detetom in sv. Dominika, bi lahko umestili v 17.stoletje, kar je potrdila tudi dendrokronološka preiskava neoriginalne letvice na okvirju triptiha, ki je pokazala, da je bilo drevo, ki je bilo uporabljeno posekano leta 1668. Kmalu za tem se je verjetno zgodila prva renovacija triptiha, saj je bila takrat celotna površina na novo pozlačena in poslikana.
Odločili smo se, da odstranimo neustrezne oljne preslikave do plasti polikromacije iz 17. stoletja. Da bi ugotovili, če se pod poslikavo skriva še starejša poslikava ter ugotovili stopnjo ohranjenosti, izvajamo nadaljnje nedestruktivne preiskave. Infrardeča reflektografija, ki jo je posnel mag. Andrej Hirci (Narodna galerija v Ljubljani) ni pokazala morebitnih spodnjih plasti, zato smo se odločili, da preiskave nadaljujemo s hiperspektralno kamero. Hiperspektralno slikanje je kombinacija digitalnega snemanja in spektroskopije, s katero na ne-invaziven način analiziramo materiale po slikovnih plasteh in s katerim lahko odkrijemo morebitne ostanke prvotne poslikave. Triptih smo prepeljali v prostore raziskovalnega centra - InnoRenew v Izoli, kjer dr. Jakub Sandak, raziskovalec pri InnoRenew CoE v teh dneh izvaja hiperspektralno slikanje. Temu sledijo zahtevne interpretacije dobljenih rezultatov, ki jih bodo opravili raziskovalci na Raziskovalnem inštitutu Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani.
Avtorji: Saša Dolinšek, Matevž Remškar, Petra Bešlagić
