V preteklih šestih letih, ko se je v frančiškanski cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici v Novi Gorici intenzivno obnavljala notranjščina cerkvene ladje, je prišlo že do vrste zanimivih odkritij, povezanih s štukaturami, poslikavami in s samo stavbno zgodovino objekta. Nedvomno je bilo med njimi najpomembnejše odkritje datacije in imena avtorja štukatur na korni ograji - štukatur, ki sodijo med najstarejše in najkvalitetnejše na Goriškem in širše. Na ščitkih levo in desno od kamnite napisne plošče je bila med restavriranjem leta 2019 pod mlajšo plastjo napisov najdena starejša plast, ki nam sporoča tako avtorja štukatur Francesca Rosina iz Lugana, kot leto nastanka 1639.

Ker je v letu 2023 predviden začetek restavriranja štukatur in poslikav v prezbiteriju, vsi vpleteni že nestrpno pričakujemo nove podatke, ki jih bo restavratorski poseg prinesel. Vendar pa je do novega odkritja prišlo že pred pričetkom del. Ker je za celotni kompleks Frančiškanskega samostana predvideno, da se v bližnji prihodnosti razglasi za spomenik državnega pomena, smo pričeli s ponovnim vrednotenjem spomenika, proučevanjem virov o objektu, pregledom prostorov, v sodelovanju z Goriškim muzejem pripravljamo tudi inventarno knjigo. Med listanjem po starih virih o cerkvi in samostanu je v oči zbodel opis podstrešja cerkve, kot ga opisuje pater Klar Vascotti v svoji knjigi Storia della Castagnavizza (izšla 1848), v kateri je natančno popisal zgodovino Marijine božje poti na Kostanjevici.

Vascotti (na strani 38) opisuje pet kamnitih okrasnih kartuš z okovjem, ki se v njegovem času še nahajajo na podstrešju cerkve nad levim stranskim hodnikom. Po njegovem mnenju so te kartuše, ki so nekdaj krasile zunanjost cerkve oz. njeno zahodno fasado, ki je gledala v smeri glavnega dostopa do samostana, pravi dokaz, da je bila cerkev najprej zgrajena kot enoladijska, šele kasneje so ji prizidali kapeli in stranske hodnike. Ob tem v opisu hudomušno doda, da bi bilo v nasprotnem primeru to okrasje »postavljeno v čast gosti temì«, kar pa se mu seveda zdi popolnoma nesmiselno.

Njegov opis si lažje razložimo ob ogledu risbe cerkve na Kostanjevici (slika 1), ki jo je okoli leta 1689 narisal goriški duhovnik Giovanni Maria Marussig in je bila objavljena že v knjigi La Castagnavizza, avtorjev Liliane Mlakar in Luigija Tavana (Tavano, Mlakar, La Castagnavizza, 2008, str. 12). Risba prikazuje samostansko cerkev iz časov karmeličanov, ko je stala le današnja ladja brez stranskih hodnikov in z nekoliko manjšim prezbiterijem. Na njej je ob  zahodno stranico cerkve (ki je sicer s prezbiterijem obrnjena proti severu), prislonjena pritlična lopa, ki sloni na stebrih. Pater Klar Vascotti v zgornjem opisu govori o okraskih v nadstropju zahodne fasade, torej o predelu nad streho lope. Na tem mestu na risbi jasno vidimo členitev in dekoracijo fasade: v liniji nad streho so izmenjujoče razporejene tri polkrožno zaključene niše s kipi in dve pravokotni okni, nad njimi pa fasado krasijo še baročni dekorativni okvirji. Dve od teh niš s kipi sta do danes ohranjeni: desna se nahaja v prostoru, v katerega dostopamo s pevskega kora, leva pa se nahaja v prostoru, v katerega pridemo okoli prezbiterija iz oratorija nad zakristijo. V slednji je do danes ohranjen nekoliko poškodovan kip sv. Mihaela (slika 2). Srednjo nišo je uničila gradnja stranske kapele, ki na tem mestu višinsko sega v nadstropje.

Ker je bila kasneje med prvo svetovno vojno cerkvena ladja zelo poškodovana, zrušil se je namreč skoraj celoten strop, ni bilo za pričakovati, da so se tudi kartuše nad okni in nišami ohranile. Pa vendarle so se, vsaj v fragmentih. Ob pregledu podstrešja cerkve smo na območju nekdanje zunanje zahodne fasade cerkve odkrili ostanke dveh kartuš, in sicer skrajno leve in skrajno desne. Od leve kartuše (slika 3) je ohranjen le fragment z glavo neke živali (mogoče leva), od desne (slika 4) pa je ohranjena skoraj cela zgornja polovica. Kartuši nista kamniti, kot je to opisal Vascotti, temveč gre za štukature prebarvane z beležem. Koliko je teh beležev bilo, ali so štukature delo Francesca Rosine iz Lugana in zakaj ima angelček v temenu kartuše črn obraz pa bodo pokazale nadaljnje raziskave.