Iskalnik

Kontakt

RSSInstagram

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

KONSERVATORSKO DELO PROF. DR. PETRA FISTRA NA GORENJSKEM

Razstava

KONSERVATORSKO DELO PROF. DR. PETRA FISTRA NA GORENJSKEM

Organizator razstave

  • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj
    zanj: Irena Vesel, vodja ZVKDS, OE Kranj

 

Vodja projekta

  • mag. Maja Avguštin

 

Avtorji prispevkov

  • mag. Maja Avguštin, 12 prispevkov
  • Nataša Ülen, 7 prispevkov
  • mag. Judita Lux, 3 prispevki
  • Matevž Remškar, 3 prispevki
  • dr. Mojca Tercelj Otorepec, 2 prispevka
  • Bernarda Jesenko Filipič, 2 prispevka
  • Saša Roškar, 1 prispevek

 

Avtorica oblikovanja razstave, interpretacija

  • Nataša Ülen

 

Intervju

  • Saša Roškar, Saša Lavrinc

 

Lektoriranje

  • Danica Suhadolc, Urška Suhadolc

 

Dokumentacija

  • Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Kranj;
  • osebno gradivo prof. dr. Petra Fistra

 

Fotografije

  • Jon Grobovšek, Kaia Grobovšek, Eva Tršar Andlovic, Tjaša Rotar in avtorji prispevkov

 

Tiskanje plakatov

  • CC Consulting Center d.o.o.

 

Izposoja vitrin

  • Gorenjski muzej
  • zanj: Marjana Žibert, direktorica

 

Virtualna razstava

 

januar 2021

 

KONSERVATORSKO DELO PROF. DR. PETRA FISTRA NA GORENJSKEM

Na območni enoti Kranj, Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo se odločili, da ob osemdesetletnici rojstva prof. dr. Petra Fistra pripravimo razstavo, ki bo posvečena njegovemu konservatorskemu delu na Gorenjskem.

Na tedanjem Zavodu za spomeniško varstvo Kranj (ZSV) je bil Fister zaposlen med leti 1966 in 1974. Tudi po prevzemu profesure na FAGG (današnja Fakulteta za arhitekturo) v Ljubljani je nadaljeval svoje raziskovalno delo na področju varstva kulturne dediščine tako doma kot v tujini. Njegovo delo je v več pogledih pionirsko in je bistveno prispevalo k razumevanju potrebe po varstvu kulturne dediščine in nepozabno vplivalo na mnoge njegove študente in druge slušatelje. Njegov vpliv je prav tako še vedno prisoten pri našem vsakodnevnem konservatorskem delovanju. Pri pregledovanju njegovih starih načrtov, zapiskov, člankov, risb, itd. pogosto naletimo na relevantne odgovore na danes zastavljena vprašanja in strokovne dileme.

V osmih letih zaposlitve je prispeval približno 70% vse dokumentacije takratnega Zavoda in izrisal preko 150 arhitekturnih načrtov. Sistematično je pristopal k izdelavi dokumentacije uličnih fasadnih nizov v mestnih in trških jedrih (za potrebe izdelave barvnih študij fasad), portalov, rezljanih vratnih kril, kašč, znamenj, napajalnih korit in avtentičnih vaških ambientov. V času njegovega delovanja so bili v našem prostoru najodmevnejši revitalizacijski načrti, saj so povezali ne samo študente, projektante in lokalno oblast, pač pa tudi prebivalce, kar je pripomoglo k nenadejanemu uspehu omenjenih načrtov. Prvega je izdelal prav za mestno jedro Tržiča leta 1975. Tudi na podlagi Fistrovih študij so bila gorenjska mestna jedra v osemdesetih letih 20. stoletja razglašena za kulturne spomenike.

Med njegove najodmevnejše in kompleksne konservatorske projekte na Gorenjskem sodita še celostna prenova Šivčeve hiše v Radovljici in gradu Kamen v Begunjah na Gorenjskem. Pri pregledu Fistrovih načrtov smo ugotovili, da se je enako zavzeto in poglobljeno ukvarjal z načrtovanjem izveskov kot z velikimi prostorskimi vprašanji.

Na razstavi so poleg plakatov predstavljene njegove terenske skice, načrti, zapisi, izdane publikacije in del njegovega slikarskega opusa.

Razstava je bila pripravljena v sodelovanju s prof. dr. Fistrom, za kar se mu zahvaljujemo.

mag. Maja Avguštin

 

--

Prispevek pripravila

  • Nataša Ülen, univ. dipl inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 2002: Korpus slovenske arhitekture 2001. AR 2002 str. 50–51.
  • Fister, P., 2004: Korpus slovenske arhitekture 2003. AR 2004 str. 86–87.

 

ZBIRKA KORPUS SLOVENSKE ARHITEKTURE

Na podlagi konservatorskega, raziskovalnega in projektantsko-načrtovalskega dela je po zaposlitvi na FAGG začel izvajati obsežne izmere v okviru predmetov Razvoj arhitekture ter Varstvo in prenova arhitekturne dediščine, kakor tudi pri diplomskih in doktorskih nalogah. Na leto je tako nastalo od 100 do 200 nalog. Zbirko je poimenoval ‚Korpus slovenske arhitekture’, uveljavilo pa se je krajše ime - ‚Korpus’. Med študenti se je imenoval kar ‚Arhiv’, ki je po odcepitvi Fakultete za arhitekturo dobil svoj prostor v pritličju danes starejšega dela fakultete na Zoisovi ulici v Ljubljani.

Korpus ni bil le nabor študenstskih nalog, temveč zajeten vir uporabnih podatkov o objektih ali celotnih območjih. Nekatere naloge iz Korpusa so bile tako uporabljene kot strokovna podlaga za izdelavo dela Prostorskega plana Slovenije in so izšle v samostojni publikaciji Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju.

Naloge so služile tudi kot podlage za kasnejše konservatorske načrte, načrte obnov ali celo rekonstrukcije. Zbirka je na Fakulteti za arhitekturo nastajala vse do leta 2009, torej do Fistrove upokojitve.

Na njegovo pobudo je bil celoten arhiv Korpusa prenesen v Arhiv Republike Slovenije. V naslednjih dveh letih je bila celotna zbirka popisana in urejena, tako da danes obsega kar 400 škatel. V triinštiridesetih letih je nastalo več kot 5.400 popisanih enot izmer posameznih stavb in naselij.

Zbirka predstavlja neprecenljiv dokaz dolgoročne raziskave arhitekture v slovenskem prostoru, ki bi se lahko še naprej stalno nadgrajevala, se dopolnjevala iz drugih strok, s specifičnimi podatki (npr. umetnostnozgodovinskimi, etnološkimi ...), ter bila dostopna raziskovalcem in tudi širši slovenski in tuji javnosti. Z njegovim prispevkom so bila, predvsem na Gorenjskem, dokumentirana vsa pomembna mestna ter tudi vaška jedra; Korpus je obenem bil, in je še, podlaga tudi za prostorsko načrtovanje, tako na ravni posamezne občine, kakor tudi strateških načrtov države.

--

Prispevek pripravila

  • Nataša Ülen, univ. dipl inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Fister, P., 1989: Arhitektura Zilje, Roža, Podjune. Celovec.
  • Katalog ob razstavi v Erbergovih paviljonih graščine Dol, 2012.
  • Osebni arhiv prof. dr. Petra Fistra.

 

FISTROV SLIKARSKI OPUS

Fister je svojo tehnično risbo pogosto nadgradil s perspektivno skico, ji dodal barve in s tem globino ter tudi na slikarski način izpostavil bistvene arhitekturne značilnosti za jasno ponazoritev širši javnosti.

Slikarstvo ga je spremljalo že v gimnazijskih časih, ko se je v Kranju udeleževal slikarske delavnice pri znanem akvarelistu Ravnikarju. Temu je botrovala tudi želja po študiju slikarstva; a na koncu je prevladala odločitev za študij arhitekture, kjer je bila možnost za štipendiranje. Tako se je v času študija na arhitekturi veliko družil s profesorjem za risanje, prof. Kobetom, ki je bil obenem tudi slikar.

Po študiju se je slikarsko udejstvoval tako zasebno kakor tudi v službi na Zavodu, kjer se je ob izdelavi povsem tehnične risbe - načrta, pogosto odločil tudi za upodobitev v barvah v akvarelni tehniki ali na preprostem, črtnem prostorskem prikazu s krokiji. Med nadaljnjim študijem na otoku Delos ter skozi doktorsko disertacijo je s podrobno izdelanimi risbami ruševin odkrival in nato z njihovimi rekonstrukcijami javnosti nazorno in izjemno živo predstavljal pozabljeno arhitekturno dediščino tudi z dodajanjem barv ali celo opreme. Njegovo raziskovanje grških ruševin je omogočilo izdelavo tako jasnih upodobitev nekdanjih arhitektur, da so bile po svoji prvotni objavi v Franciji povzete tudi v svetovnih leksikonih. Z upodobitvami utrdbene arhitekture protiturških taborov pa je vzbudil tudi širše evropsko zanimanje.

Njegove upodobitve so ilustrativne, dokumentacijske kakor tudi dokazne ter med najpomembnejšimi sestavnimi deli publikacij. Nemalokrat pa so ravno slikarska dela ostajala javnosti neznana, saj sam pravi, da so to njegova osebna dragocenost posebnih obdobij ali potrebe po duhovni sprostitvi, označitvi posebnega dogodka, novo odkrite vrednote ali stanja.

Pri Fistrovem slikarskem ustvarjanju je poleg arhitekturnih motivov največji poudarek na upodabljanju narave, predvsem rož; velja pa omeniti še izjemna dela kaligrafije in posameznih ilustracij za knjižne vzorce, monografije in ostala dela. Vse opisano kaže predvsem na njegovo veliko željo po razumevanju celovitosti prostora in njegovega doživljanja ter po predstavitvi čim širšemu krogu javnosti.

Poleg domačij na Koroškem je Fister v knjigi Arhitektura Zilje, Roža, Podjune prikazal kar nekaj samostanov, cerkvic, znamenj, taborov, deloma gradov in tudi širšega ambienta.

Arhitekturno in tudi slikarsko je obdelal okoli 350 stavb. Originalna dokumentacija je bila prvotno hranjena v arhivu Inštituta Urban Jarnik v Celovcu, sedaj pa je pri Mohorjevi družbi.

--

Prispevek pripravila

  • Bernarda Jesenko Filipič, lik. teh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.

 

DOKUMENTACIJA FISTROVEGA GRADIVA ZVKDS, OE KRANJ

DOKUMENTIRANJE

Dokumentiranje kulturne dediščine je ena od glavnih nalog in temeljnih sestavin poslanstva konservatorske dejavnosti, saj predstavlja instrument, ki, skupaj z raziskavami, omogoča določanje ukrepov za ohranitev posameznih objektov kulturne dediščine.

Preučevanje dokumentacije, ki jo je Peter Fister v ustvaril v skoraj osemletnem delovanju (1. 12. 1966 – 15. 10. 1974) na takratnem Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, nam pokaže širino njegovega delovanja, celovitost dokumentiranja in raziskovanja. Pri dokumentiranju se je posluževal fotoaparata, skic, risb z barvnimi ponazoritvami in arhitekturnih risb - ne le za najpomembnejše spomenike, temveč tudi za preprostejše stavbe v starih mestnih jedrih, v vaseh, v naravnem ali urbanem okolju.

Njegov dokumentarni opus, ki ga hranimo na Območni enoti v Kranju lahko razdelimo na: arhitekturne risbe, skice, slikarske upodobitve in fotografsko dokumentacijo, ki pogosto nimajo zgolj dokumentarne, temveč tudi umetniško vrednost.

 

FOTOTEKA

Fister se je odlikoval tudi kot fotograf z izjemnim opusom fotografij, saj je v 8 letih dela ustvaril skoraj 70% vse zavodske fotodokumentacije. Danes je v foto dokumentaciji Zavoda shranjenih 5042 njegovih črno-belih negativov formata 6x6 in 756 posnetkov v leica formatu.

Sistematično je pristopal k izdelavi dokumentacije uličnih fasadnih nizov v mestnih in trških jedrih, z namenom izdelave barvnih študij fasad, portalov, rezljanih vratnih kril, kašč, znamenj, napajalnih korit in avtentičnih vaških ambientov. Ugotavljamo, da si je prav z vsako fotografijo prizadeval zadostiti določenim vsebinskim, estetskim in dokumentarnim načelom; želel je, da ima fotografija pričevalno vrednost; gledalcu mora posredovati čim več podatkov o spomeniku, ki ga opazuje, pa naj gre za spomenik v celoti ali za njegove posamezne dele in prezrte detajle.

Oktobra 1973 je bila za namen izdelave popisa zavarovanih površin in kulturnih spomenikov evidentirana in hkrati fotografsko dokumentirana vsa stavbna dediščina v občini Kranj. Obsega 150 strani teksta in še enkrat toliko fotografskega gradiva.

Fister se je pri prepričevanju lastnikov v primeru neprimernosti nameravanega posega pogosto posluževal fotografije. Na izdelani fotografiji je izdelal skico, s katero si je lastnik lažje predstavljal ustreznejšo idejno rešitev. Tak primer je prenova domačije v Podljubelju.

 

PLANOTEKA

Fistrov opus v kranjski planoteki Zavoda za varstvo kulturne dediščine še danes zavzema pomemben delež. V osmih letih delovanja na Zavodu je izrisal preko 150 arhitekturnih načrtov. Ti so še danes vir podatkov za strokovno, raziskovalno in lokalno javnost. Bil je prvi arhitekt na kranjskem Zavodu. S svojim delovanjem in razmišljanjem je postavil prve temelje za arhitekturno dokumentiranje stavbne dediščine za ves slovenski prostor.

Ob reševanju objektov ljudskega stavbarstva je izdelal arhitekturne posnetke in izris ogrožene stavbne dediščine, (Jesenice, Murove, Mojstrana, Rateče …). Ta je postala vzor za razvoj sistematičnega arhitekturnega dokumentiranja posameznih zvrsti stavbne dediščine.

Zavod je, na čelu s Fistrom, v tistem času pripravil tudi več razstav na Gorenjskem. Osrednji namen razstav je bil povezan s seznanitvijo širše javnosti s stanjem kulturne dediščine (Tržič). Leta 1970 je tako nastala odmevna razstava Kranjski portali, s katero so želeli avtorji predstaviti njihov razvoj, estetiko, predvsem pa poudariti njihov zgodovinski in arhitekturni pomen.

--

Prispevek pripravila

  • Nataša Ülen, univ. dipl inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1976: O dokumentiranju. Varstvo spomenikov. 1976 (XX), str. 159–195.

 

O DOKUMENTIRANJU - ENOTNI SISTEM TOPOGRAFIRANJA

Zgolj dve leti po diplomi in z bogatimi izkušnjami z arheoloških izkopavanj z otoka Delos, je ob nastopu konservatorske službe pričel z izdelavo izmer posameznih objektov v starem mestnem jedru Kranja in Tržiča. Postavil je temelje dokumentiranja objektov registrirane kulturne dediščine s pomočjo uvedbe enotnega sistema topografiranja arhitekture, določil nivo podrobnosti obdelave, velikosti in podobe načrtov.

Topografski sistem je izdelal na podlagi raziskav v okviru pedagoške dejavnosti med letoma 1974 in 1975 na FAGG – na podlagi poskusno izvedenih topografij preko 300 posamičnih objektov, 50 posameznih konservatorskih načrtov obnove ter enega večjega načrta revitalizacije (Tržič). Končni predlog je bil sprejet na Zavodu za spomeniško varstvo, v raziskovalnih ustanovah SAZU in muzejih, na Oddelkih za etnologijo in umetnostno zgodovino v Ljubljani ter seveda na FAGG. S pregledom podobnih topografskih sistemov po svetu, iz izkušenj in priporočil UNESCO ter iz uveljavljenih načinov prikazov arhitekturnih načrtov so nastali t.i. ‚topografski kartoni’, ki so razdeljeni na 11 osnovnih in 2 pomožna. Kot dodana vrednost so bila izdelana tudi navodila za uporabo za vse strokovne profile, ki kartone uporabljajo, ter predlog poenotenih grafičnih oznak za materiale.

Največja težava enotnega topografiranja, ki ga je Fister večkrat izpostavil, je bil problem interdisciplinarnosti ter, predvsem, premajhno odpiranje posameznih institucij k medsebojnemu sodelovanju.

Unescov center v Rimu je med letoma1965 in 1970 preverjal možnosti za poenotenje na primeru dokumentiranja mesta Capua, pri kateri je sodeloval tudi Fister. Načela iz UNESCa je Fister uporabil za izdelavo načrtov Radovljice. Sočasno z raziskovalnimi akcijami na FAGG so te potekale tudi na študiju etnologije in umetnostne zgodovine. Uradni skupni predlog je bil prvič uporabljen na izdelavi revitalizacijskega načrta Tržiča in sočasno na nekaterih posameznih objektih. Upoštevajoč tudi takratne DIN norme, je po dveh letih preizkušanja zaživel končni predlog.

Dimenzija topografskega kartona je bila določena po DIN standardu, format A4 (21x29,7cm), na prosojnem paus papirju, predvsem zaradi arhivskega sistema in sistema kopiranja (ter takratnega pisanja na pisalni stroj, kopiranja z ozalitom in tudi s prvimi fotokopirnimi stroji). Kartoni so bili pripravljeni za večnamensko uporabo: kot osnovna dokumentacija stavbnega gradiva, za potrebe revitalizacije, za raziskavo arhitekture, za potrebe popisa kot dokumentacija za vpis v register kulturnih spomenikov (op. danes Register kulturne dediščine) ter kot osnovna dokumentacija idejnih načrtov za posamezne objekte.

Menil je, da bi bilo potrebno za samo uporabo kartonov še pred izdelavo oblikovati skupino v sestavi arhitekt, umetnostni zgodovinar, etnolog, idr. Predhodno bi bilo potrebno vsaki stroki nuditi znanje z drugega strokovnega področja ter pred izvedbo, ob rednem medsebojnem posvetovanju, tudi pojasniti navodila uporabe kartonov. Sodelovanje več strok bi omogočilo pretok znanja, kar bi prispevalo k bolj celoviti vsebini in tudi sami dokumentaciji. Na ta način je možno dobiti kompleksne in uporabne podatke o objektih, dostopne tako kasnejšim raziskovalcem, kakor tudi širši javnosti.

Fistrovo oblikovanje topografiranja kulturne dediščine je takrat, z vidika arhitekturne stroke, nudilo optimalno in poenoteno zbiranje relevantnih podatkov in informacij o kulturni dediščini.

--

Prispevek pripravila

  • Saša Roškar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1974: Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stanovanjskega poslopja na osrednjem Gorenjskem med srednjim vekom in barokom. Traditiones 3/1, str. 113–132.
  • Fister, P., 1976: O dokumentiranju: Uvedba enotnega sistema topografiranja arhitekture. Varsto spomenikov XX, str. 159–193.
  • Fister, P. ,1977: Staro mestno jedro Kranja: Načrt revitalizacije 1, FAGG, VTO arhitektura, Ljubljana.
  • Fister, P., 1978: Etnologija kot sestavina načrtovanja prenove urbanega in ruralnega prostora. V: Etnologija in sodobna slovenska družba. Posavski muzej Brežice, str. 90–94.
  • Sedej, I., 1974: Kropa, Kamna Gorica: spomeniškovarstveni elaborat: tipkopis. Zavod SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana.

 

ČLOVEK KOT MERILO V INTERDISCIPLINARNEM SODELOVANJU

70. leta 20. stoletja so bila čas, ko je etnologija definirala svoj predmet obravnave, to je način življenja in kulture v najširšem smislu. Do takrat je v spomeniški službi veljalo, da se dediščina ohranja predvsem v okviru likovnih kvalitet. Fister je v to doktrino vpeljal pogled, da je ČLOVEK MERILO PROSTORA ter da je potrebno upoštevati KONTINUITETO NAČINA ŽIVLJENJA in OBLIKOVANJA PROSTORA. To je bil njegov kriterij za zagotavljanje kvalitet humanizacije človekovega okolja, kjer ima kulturna dediščina poseben družbeni pomen.

Fister je bil kritičen do topografskih študij, ki so jih v 70. letih 20. stol. naredili etnologi, češ, da imajo premalo natančno izdelano tehnično dokumentacijo in so zato enostranske. Etnologijo je razumel kot vedo, ki v spomeniško varstvo vnaša vprašanja odnosov med ljudmi in obstoječo arhitekturo ali celotno kulturno krajino, ki se ukvarja z novimi ekonomskimi, in s tem tudi socialnimi in materialnimi možnostmi, ter medsebojnimi odnosi v posameznih naseljih in širših območjih. Njegov ideal pri načrtovanju je bilo interdisciplinarno sodelovanje ter odprto načrtovanje. To je bila metoda dela, kjer naj bi bili enakopravno vključeni tako strokovnjaki različnih strok kot tudi prebivalci in uporabniki obravnavanega prostora.

Terensko delo na področju ljudskega stavbarstva in stavbarstva na sploh, je pogosto opravljal skupaj z ženo, etnologinjo Majdo Fister, kar je prispevalo k širši obravnavi in razumevanju ljudske arhitekture in prostora na splošno. Skozi proces pripravljanja revitalizacijskih načrtov naj bi etnologi in arhitekti izpraševali prebivalce obravnavanih naselij o njihovih vrednotah v prostoru in o načinu življenja. Uporabljali so ankete, javne predstavitve in debate, v primeru Izole pa tudi film. Cilji so bili, med drugim, tudi ustvariti življenjski prostor višje vrednosti ter oživitev ali uveljavitev takih dejavnosti, ki bodo lahko likovne značilnosti posameznih arhitektur in prostora uporabile kot svoje izhodišče.

Najpomembnejšo vlogo ima „…kulturnozgodovinska dediščina, ki naj postane izhodišče za prihodnost, in pa njena vsebina, to je ČLOVEK, ki tu živi, dela ali ki mu pomeni posebni simbol. Že v načrtovanju torej mora biti vse to v celoti upoštevano, zato je tudi način načrtovanja drugačen od običajnega. Osnovno izhodišče je, da v njem sodelujejo ne le vse stroke, ki se s tem ukvarjajo po svoji službeni dolžnosti, ampak tudi VSI UPORABNIKI.“ (Fister, 1977: 2)

Naloga, ki se je skozi revitalizacijske načrte Fister ni lotil, je prenova vasi. Menil je, da imajo vasi posamezne, lahko tudi zelo kvalitetne spomenike, vendar pa je tu pomembna tudi izjemna celovitost prostora. Naloga bi morala biti usmerjena v ohranjanje prostorskih likovnih kvalitet in kulturno-pričevalne dediščine ter izboljšanje življenjskih pogojev. V celotnem procesu bi morali biti vključeni tudi uporabniki in prebivalci. Ključno naj bi bilo upoštevanje njihovega odnosa do prostora, hkrati pa bi morala biti dokumentacija oblikovana na razumljiv in uporaben način.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1967: Rekonstrukcije z uporabo merskega modula in proporcionalnosti, Varstvo spomenikov št. XII, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana.

 

REKONSTRUKCIJA Z UPORABO MERSKEGA MODULA

Mnogi objekti kulturne dediščine so bili tekom svojega obstoja obnovljeni. Pri prenovah, ki posegajo v konstrukcijo objekta oziroma jo celo zamenjajo z novo, je zelo pomembno dosledno upoštevanje razmerij in proporcev. Če merila, ki so lastna obravnavanemu objektu, spremenimo, se spremeni celotna njegova podoba. Včasih se to zgodi zaradi nepopolnih podatkov o objektu, včasih iz neznanja. Ti odkloni so jasno vidni in jih lahko začuti vsakdo brez predhodne izobrazbe o arhitekturi. Fister govori o t. i. posluhu za proporce. O tem sta pisala že Vitruvij in kasneje Alberti. Fister v primerih, ko nam manjka pravih informacij, priporoča uporabo merskega modula. Ta se razlikuje po različnih krajih oz. območjih, zato Fister priporoča, da se modul poišče tako, „…da natančno izmerimo objekt, ga prenesemo na papir in skušamo najti tisti mnogokotnik, ki se ponavlja v čim bolj celih enotah…“ (Fister, 1967: 44).

Pravilnost predlaganega postopka je na podlagi teoretičnih dognanj dr. Tineta Kurenta in svojih lastnih dognanj Fister dokazal na slopnem znamenju v bližini vasi Praprotna polica v Cerkljah ter na kapelici ob romarski poti v bližini vasi Ljubno na Gorenjskem.

Streha na slopnem znamenju je bila uničena leta 1946, zato so postavili novo, začasno. Edini cilj, ki so mu pri tem sledili, je bil preprečiti nadaljnji propad znamenja. Fister je pri preizkusu proporcev prišel do zanimivih rezultatov: vse ploskve arhitekturne členitve so se mersko razdelile na polja v preprostem razmerju 1:2, tako večje kot manjše površine. Temu je sledila tudi dekorativna poslikava. To je bil hkrati tudi dokaz, da sta tako zidar kot slikar poznala in upoštevala iste principe kompozicije in razmerij. Mere širine in velikosti rekonstruirane strehe so tako dobili z nekaj preprostimi izračuni (4:8 modulov oz. 8:16 modulov). Rezultat je bila streha, ki umirjeno zaključuje arhitekturo znamenja.

Fister priznava, da metoda ni dokazljiva na vseh objektih kulturne dediščine. V znanstvenoraziskovalnem smislu bi bilo za dokazovanje te metode potrebno izbrati širši raziskovalni vzorec in jasno določiti potek načrtovanja in cilje raziskave.

--

Prispevek pripravila

  • Nataša Ülen, univ. dipl inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1984: Obnova kritja streh z bobrovcem. Varstvo spomenikov, let. 26, str. 65–77.
  • Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana: Partizanska knjiga.
  • Fister, P., 1982: Študija o možnostih za prodajo strešne opeke na bazi gline. Raziskovalni projekt št. 68 VTOZD Arhitektura FAGG.

 

ŠTUDIJA O OPEČNATI KRITINI BOBROVEC

„Osnovna usmeritev varstva kulturne (in naravne dediščine) je varovanje njenih kvalitet, njihova prezentacija in prenova v smislu ponovnega vrednotenja arhitekture in vseh njenih sestavin za sedanjost in prihodnost.“ (Fister, 1984: 76)

Leta 1982 je Fister v okviru svojega pedagoškega dela in pod okriljem Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani in Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani zaključil raziskovalni projekt Študija o možnostih za prodajo strešne opeke na bazi gline za naročnika Križevske opekarne, Križevci pri Ljutomeru. Namen naloge je bil podati pregled uporabe kritin glede na geografske opredelitve kritja streh z bobrovci, utemeljitve uporabe in tudi distribucijo.

Projekt je razdeljen na tri dele. Prvi del je bil namenjen pregledu stanja razširjenosti uporabe bobrovca v slovenskem (in tudi zahodnem hrvaškem) prostoru. Drugi del obravnava možnosti širitve prodaje, predvsem v Avstrijo in na Madžarsko. Tretji del pa raziskuje investicijske, tehnološke in merkantilne možnosti za nove kapacitete proizvodnje opečne kritine. Raziskava je temeljila na dejstvu, da ima pretežni stavbni fond opečno kritino tipa ‚bobrovec’, kljub sočasnemu pojavu drugih tipov opečnate kritine (npr. zareznik). Za kritino tipa ‚bobrovec’, ki je zelo razširjena in avtohtona, ni bilo zagotovljene t.i. vzdrževalne proizvodnje, ki bi lahko zalagala obstoječi stavbni fond z novimi kosi. Obenem pa zanj tudi ni bilo predvidenega tehnološkega razvoja.

Barva bobrovca je poleg dimenzij najbolj problematična. Najbolj pogosta je zamolklo rdeča barva, le v Radovljici je bila deloma sivkasta zaradi sivkaste vrste gline. Rdeča barva sčasoma potemni do rjavo rdeče zaradi poroznosti materiala (v pore se naselijo mikroorganizmi in tam razpadejo) ter zaradi prisotnosti silicija in delovanja UV žarkov. Uporaba glazure na novejših bobrovcih, ki prepreči ta pojav, je odsvetovana, saj novi kosi zelo odstopajo od obstoječe kritine, kar je še bolj opazno pri menjavi posamičnih strešnikov tega tipa. Kritina je kot ‚peta fasada’ pomemben sestavni del arhitekture. Zahteve, ki so bile določene, so bile predvsem: da izdelek odgovarja tako po izgledu, kakor tudi po dimenzijah, da bo mogoča sanacija, mestoma dopolnjevanje ali rekonstrukcija strehe, da bo izdelek kvaliteten in trajen (včasih zdržal le 15 let zaradi pretanke debeline ter ni odgovarjal po barvi in ne po obliki) ter da bo ekonomsko upravičen.

Leta 1982 je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji z opečnato kritino tipa ‚bobrovec’ okvirno kritih 11.344.500 m2 streh. Poleg potreb za prenovo objektov kulturne dediščine je bilo predvideno, da bi letno potrebovali 12.732.500 kosov strešnikov za novogradnje v varovanem območju z enotno kritino. Fister pojasnjuje, da je dejanska izvedba in s tem poraba tega materiala odvisna od izvedbe akcij prenove v okviru konservatorske službe in tudi urbanistov, koordinirane priprave tržišča, kvalitete proizvodnje z garantirano trajnostjo in z redno dobavo bobrovcev ter razvojem te kritine s tehnološkega in tudi oblikovnega vidika.

Da je bila izvedena raziskava upravičena, je pokazal droben članek na temo križevniških opekarn z dne 17. november 1982. Opisuje, da so tekoče leto, torej do meseca novembra, v Avstrijo in Nemčijo prodali več kot milijon strešnikov, kar kaže 43% več kot načrtovano. Navaja, da kjub izdelavi 5 milijonov strešnikov na leto še ne zadostijo vseh potreb po tovrstni kritini, zato bodo pričeli z gradnjo nove tovarne v prihodnjih treh letih, s tehnologijo na plin, s kvalitetnimi nahajališči gline, majhno konkurenco in z ugodnimi cenami.

Navaja pa tudi opazko: „Z njim radi krijejo tudi nove stavbe, saj je bobrovec lepši od drugih vrst strešne opeke.“ (Delo, L.Š.: 17.11.1982)

--

Prispevek pripravila

  • dr. Mojca Tercelj Otorepec, univ. dipl. etnol. in univ. dipl. soc. kulture

 

Viri in literatura

  • Fister, P., 1993: Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje, Ljubljana.

 

ARHITEKTURNE KRAJINE IN REGIJE SLOVENIJE

Poleg številnih znanstvenih in strokovnih del, izdanih knjig, razprav, konferenc, ki obravnavajo arhitekturo, stavbno in naselbinsko dediščino, je prof. dr. Peter Fister obravnaval arhitekturne regije in krajine na Slovenskem. V monografski obravnavi razvoja stavbarstva - Umetnost stavbarstva na Slovenskem - je izpostavil razvoj stavbarstva iz zgodovinsko zasnovanih pokrajin, na katere je bila razdeljena Slovenija, in sicer: Gorenjske, Štajerske, Koroške, Prekmurja, Dolenjske, Bele krajine, Primorske, Notranjske in Brkinov.

V delu Arhitekturne krajine in regije Slovenije izhaja avtor s sodelavci iz sestavin identitet prostora in načinov poselitve, kjer so določili 14 arhitekturnih regij in 74 arhitekturnih krajin. Metodološko in teoretično izhodišče za ugotovitev in iskanje sestavin, ki določajo splošne (skupne) in individualne arhitekturne identitete, Fister razpoznava v pomenu regionalnih značilnosti stavbarstva in poselitve.

Arhitekturna krajina je po definiciji „tista prostorska enota, v kateri je zaradi specifičnih geografskih, kulturno - zgodovinskih, upravnih, socialno - ekonomskih, gospodarskih in drugih pogojev razvoja, predvsem pa zaradi zavestne gradnje in ohranjanja značilnosti bivalnega okolja, mogoče razpoznati enotna merila vseh vrst gradenj, ki so sooblikovala in še sooblikujejo identiteto prostora“ (Fister, 1993: 21).

Skupno identiteto določata pripadnost in relativna vrednost arhitekture s splošnimi, z dogovorjenimi ali s privzgojenimi razpoznavnimi sestavinami. Individualna identiteta, v nasprotju s splošno, neko izbrano stavbo ločuje od drugih, se pa med seboj prepletata. S splošno identiteto sta določeni kontinuiteta razvoja in razpoznavnost prostora, individualno pa se opredeljujejo tiste vrednote, ki dajejo splošnim vrednotam prostora dodano vrednost. V vseh predstavljenih opredelitvah identitetnih sestavin so bile, glede na prostor, čas in družbeni razvoj, vedno ocenjene večje ali manjše vrednosti arhitekture in njenega vpliva ali razmerja do prostora. V primeru, da bi hoteli naše bivalno okolje v primerjavi s sedanjim, brezosebnim, kvalitetno spremeniti, bi moralo to biti oblikovano po merilih človeka in skladno z naravnimi ter kulturnozgodovinskimi danostmi.

Pri določanju arhitekturnih regij se je Fister naslonil na Melikovo geografsko, Sedejevo etnološko in Kosovo dialektološko regionalizacijo.

--

Prispevek pripravila

  • dr. Mojca Tercelj Otorepec, univ. dipl. etnol. in univ. dipl. soc. kulture

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1993: Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje, Ljubljana.
  • Fister, P., 1970: Naselbinske oblike od Jezerskega do Bitenj. Kranjski zbornik.

 

ARHITEKTURNE KRAJINE IN REGIJE - GORENJSKA IN LJUBLJANSKA

Fister ugotavlja, da bi morale stroke, ki se ukvarjajo s prostorom, spremeniti metode in cilje dela, hkrati pa javnost informirati in prevzgojiti, da bi se preprečilo vedno večje razosebljanje okolja, v katerem živimo. Meni, da današnje metode večine strok, ki vrednotijo arhitekturo, uporabljajo merila z najširšimi svetovljanskimi merili. Tako se lahko izgubi prepoznavnost izbranega prostora, ki je povezana z njim in okoljem in postane brez vrednosti, marginalno in provincialno.

Takšno vrednotenje je preveč enostransko, individualno, omogoča določiti le individualne identitete. V arhitekturni regionalizaciji so prikazane temeljne arhitekturne regije s podregijami in z arhitekturnimi krajinami. Izpostavljenih je osem temeljnih arhitekturnih regij s podregijami, in sicer:

  • skupina primorskih regij, kamor sodita še soško-vipavska in kraško-primorska podregija;
  • skupina idrijsko-notranjskih regij z idrijsko-trnovsko in notranjsko-brkinsko podregijo;
  • samostojni gorenjska in ljubljanska regija nimata podregij, temveč arhitekturne krajine;
  • skupino dolenjskih regij sestavljajo ribniško-kočevska podregija, belokranjska, dolenjska in zasavska regija;
  • v samostojni regiji sodita Štajerska in Koroška, ki prav tako nimata podregij ter
  • skupina podravsko-pomurskih regij, kamor so vključili še dravsko in pomursko podregijo.

 

Fister v arhitekturne regije in krajine dosledno vključuje nepremično kulturno dediščino in kulturne spomenike ter kritično presoja sodobne posege v prostor. Poudari, da se je v drugi polovici 20. stoletja zgodila sprememba, ki je vnesla v raziskovanje regij nove metode in vedno bolj celostno obravnavanje prostora. Med njimi omenja umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija in etnologa Slavka Kremenška s projektom Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja med tradicijo in sodobnostjo v 20. stoletju, ki je pokazala širok nabor prepoznavanja regionalnih identitet prostora. Izsledke omenjenega projekta so raziskovalci vključili kot združevalne sestavine, ki povezujejo arhitekturne krajine, te pa v širše enote - arhitekturne regije. Določitev regij in krajin so avtorji povezali z objektivno analizo stanja in z nekaterimi namenskimi pomeni pripadnosti. Ime arhitekturne krajine izvira iz tistega središča, iz katerega so doslej prihajale smernice za arhitekturno identiteto. Imena regij so oblikovana tako, da se kar najbolj približajo doslej splošno znanim geografskim, etnološkim in drugim poimenovanjem.

Na tem mestu predstavljamo izbrana primera arhitekturnih regij z arhitekturnimi krajinami, ki zadevata gorenjsko in del ljubljanske regije, ki ju strokovno obravnava Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Kranj z dediščino stavbarstva in z izborom nekaterih naselij.

Gorenjska in ljubljanska arhitekturna regija in arhitekturne krajine

V samostojno gorenjsko regijo prišteva 10 arhitekturnih krajin, kjer so poudarjene posebnosti in značilnosti grajenih struktur. V to območje uvršča naslednja območja: Mojstrana, Bohinj, Radovljica, Kropa, Tržič, Kranj, Jezersko, kjer smo izpustili območje Škofje Loke, ki, po teritorialni razdelitvi dela na Zavodu, sodi v ljubljansko enoto Zavoda. K samostojni ljubljanski regiji prišteva Fister 11 arhitekturnih krajin. Med njimi izpostavljamo tiste, ki sodijo h kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, in sicer: Moravče, Lukovica s Črnim Grabnom, Kamnik s Tuhinjsko dolino - Domžale (Mengeš, Trzin, Komenda).

--

Prispevek pripravil

  • Matevž Remškar, mag. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Fister, P., 1970: Obnavljanje starih polihromacij na sakralni arhitekturi, Varstvo spomenikov 1968/1969 (13/14), str. 93–106.
  • Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana: Partizanska knjiga.
  • Fister, P.: Varstvo spomenikov (poročila).

 

POLIKROMACIJA IN PREZENTACIJA CERKVA NA GORENJSKEM

„Estetika pa je vedno podrejena času in prostoru in prav ti kriteriji, če niso pravilno razumljeni, so dediščini lahko dostikrat v škodo.“  (Fister, 1979: 93)

Fistrove redne objave poročil v Varstvu spomenikov pričajo o njegovih temeljitih razmislekih o uresničevanju obnove barvitosti, tako naselbin kot tudi posameznih arhitektur. V času njegovega konservatorskega delovanja na Gorenjskem je med množico drugih projektov dobilo obnovljeno podobo tudi mnogo cerkva.

Pri svojih raziskavah je ugotavljal, da okenske in vratne odprtine s stavbnim pohištvom, pro_lirana dekoracija, vidna struktura gradnje in omet pomembno vplivajo na izgled arhitekture. Najpomembnejši vpliv ima sama barva fasade. Menil je, da moramo, če želimo stavbi vrniti njeno izvirno podobo, upoštevati tudi barvno shemo, pri čemer naletimo na vrsto izzivov in možnosti, ki so nastale tekom zgodovinskega razvoja same stavbe, zato je treba k obnovi fasade pristopiti s čim bolj celovito opravljenimi raziskavami, ki naj bodo osnova za temeljit razmislek o prezentaciji in obnovi vsake fasade posebej.

Večjo pozornost je barvi v arhitekturi posvečal od samega začetka. V Varstvu spomenikov 1968–1969 piše, da „…ker pri nas do nedavnega ni bilo kake posebne zavzetosti za reševanje takih problemov, je bilo treba vse začeti na osnovi splošnih načel konservatorstva…“ (in ne na podlagi preteklih izkušenj in raziskav, op. p.).

V svojih teoretskih razmišljanjih - ki so vedno izhajala iz prakse! - je Fister zavzel tri pozicije do obravnave polikromacije posameznega spomenika. Razdelil jih je v tri skupine.

Pri prvi skupini gre za dokaj enotno nastalo arhitekturo, pri kateri se na podlagi študije določi bolj ali manj enotna barvna podoba fasade. Odločitev o takšni prezentaciji je posebej težka takrat, ko je treba na račun prezentacije zanemariti določeno zgodovinsko dejstvo. Pri takšni odločitvi gre vedno za sklepanje kompromisov. Takšna primera Fistrovih obravnav sta bili cerkev sv. Duha v Ribčevem Lazu in cerkev sv. Andreja v Mošnjah, pri čemer je treba opozoriti, da je bila fasada cerkve sv. Andreja od Fistrovih časov dodatno raziskana in obnovljena.

Pri drugi skupini gre za arhitekture, pri katerih so bile prezidave le delne ali pa takšne, da se vidno ločijo od celote in objekta ni mogoče obravnavati kot celoto. Pogosto gre za dodane bočne kapele, zakristije (na primer pri cerkvi sv. Boštjana v Mostah pri Komendi in cerkvi sv. Marjete v Jereki). V teh primerih pride bolj do veljave večplastna prezentacija, zato je rezultat težje razumljiv, bolj razdrobljen, vsekakor pa bolj razvojno pričevalen.

V zadnjo skupino rešitev sodijo večkrat prezidane stavbe, ki jih ni mogoče poenotiti zgolj z barvno prezentacijo. „Pri vseh rešitvah je namreč treba dosledno upoštevati konservatorski princip, ki zahteva jasno dokumentirano osnovo; možno je samo izbirati med posameznimi fazami ter tako usklajevati celoto.“ (Fister, 1970: 102) V to zadnjo skupino rešitev sodijo spomeniki, ki so jih obravnavali estetsko ločeno od same osnove. Tak primer je na primer cerkev sv. Jakoba v Ribnem.

Fister nenehno poudarja, da je za korektno prezentacijo potrebna predvsem študija razmerij med posameznimi deli arhitekture, med posameznimi barvnimi plastmi in pa medsebojnimi vplivi, saj je le tako mogoče upravičeno določiti osnove za obnovo.

„Nemogoče je vztrajati pri trditvi, da je vedno najkvalitetnejša obenem tudi najstarejša, kot ni mogoče trditi, da je edino odločilno merilo tisto stilno obdobje, ki da tudi estetsko pozitiven rezultat.“ (Fister, 1970: 104) 

--

Prispevek pripravil

  • Matevž Remškar, mag. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana: Partizanska knjiga.
  • Fister, P., 1992: Prenova cerkva na Slovenskem, Republika, 20. 12. 1992, 27. 12. 1992, 3. 1. 1993.
  • Fister, P.: Varstvo spomenikov (poročila).

 

PRENOVE CERKVA NA OBMOČNI ENOTI KRANJ

Cerkve so kulturni spomeniki, ki se v določenih intervalih najbolj redno obnavljajo. Tako je tudi Peter Fister v času svojega delovanja kot aktivni konservator sodeloval pri mnogih manjših in večjih obnovah manj opaženih in pomembnih spomenikov. V Varstvu spomenikov 1968–1969 Fister piše, da je bila na območju ZSV Kranj v zadnjih treh letih obnovljena vrsta sakralnih objektov; od pomembnejših pa vse do skromnih arhitektur. Ob obnovah cerkva se je Fister ukvarjal s prenekaterimi izvedbenimi, tehničnimi in estetskimi premisleki. Tehnično plat obnove je podrobneje predstavil v 2. in 3. delu njegove znamenite knjige Obnova in varstvo arhitekturne dediščine.

Na podlagi spodnjih primerov predstavljamo širino problematike obnove cerkvenih spomenikov s katerimi se je ukvarjal.

Pri obnovah fasad so študije polikromacij in izsledki sondiranj že sami po sebi usmerjali odločitev o obnovi in prezentaciji. To je v marsičem in mnogokrat olajšalo konservatorjevo odločitev. Velikokrat pa so bile odločitve neobhodno povezane tudi z ustrezno izbiro materialov oz. materialov, ki so bili na voljo.

Fasade pomembnejših spomenikov so bile seveda obravnavane s še več premisleka. Fister je zato v Varstvu spomenikov iz leta 1975 zapisal, da so pri cerkvi sv. Kancijana v Kranju po odstranitvi popolnoma uničenega ometa iz osemdesetih let 19. stol. prezentirali dotlej skrite arhitektonske detajle na severni strani cerkve, omet pa obnovili po ostankih prvotnega, ob čemer dodaja, da je sedanja obdelava površine nepravilna, saj je rahlo „prana,“ namesto da bi „še svež omet pleskali z beležem“. Fister je obenem pripravil tudi rešitev za postavitev Bernekerjevega vodnjaka ter sodeloval pri urejanju dela lapidarija nagrobnih plošč od antike do renesanse na južni steni ladje.

V poročilih lahko beremo, da Zavodu marsikdaj tudi ni uspelo preprečiti neustreznega ravnanja z dediščino. Tako Fister na primer piše, da so skodle na cerkvi sv. Klemna v Mojstrani nadomestili s cementno kritino, na sv. Marjeti na Jereki pa celotno streho prekrili s pločevino.

Nekatere druge pomembnejše Fistrove intervencije na sakralni dediščini:

1. Cerkev sv. Lenarta v Bodeščah

Fister je pripravil načrt strešne konstrukcije. V Varstvu spomenikov poroča, da je bilo treba zamenjati le tri špirovce in osrednji steber. Strokovno izhodišče je bilo, da se vse, kar je še v ustreznem stanju, ohrani. Zaradi nekoliko bolj zamotane rešitve in zaradi finančnih ovir delo v nadaljevanju ni bilo dokončano.

2. Cerkev sv. Lenarta na Krtini

Ukvarjali so se s porušenim taborskim obzidjem, ki se je posedlo. Staro skrilasto kritino so nadomestili z novo.

3. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah pri Domžalah

V cerkvi je bil urejen muzej Jelovškovih slik – pri čemer je sodeloval Stane Mikuž.

4. Cerkev sv. Pavla v Stari Fužini

--

Prispevek pripravili

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.
  • Nataša Ülen, univ. dipl. inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1979: Metodologija in modeli revitalizacije starih mestnih in vaških jeder: raziskovalna naloga, Ljubljana: Zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije.
  • Fister, P., 1979: Obnova in varstvo kulturne dediščine, Ljubljana: Partizanska knjiga.

 

REVITALIZACIJSKI NAČRTI ZA MESTNA JEDRA

„… arhitekturna dediščina niso le relikti preteklosti, ki zavirajo razvoj v sicer _nančno zelo zanimivih in donosnih delih mesta, temveč so nenadomestljiv sestavni del načina življenja….“ (Fister, 1979: 20–22)

Spomeniška služba je bila po drugi svetovni vojni glavni pobudnik oblikovanja sistema za ohranjanje kompleksnih urbanih in ruralnih spomenikov. Fister se je s to problematiko seznanil kot konservator in jo, kot eden ključnih nosilcev, začel razreševati kot profesor na takratni FAGG. Do pomembnega premika je prišlo ob Fistrovem spoznanju, da urbanih spomenikov ni mogoče reševati zgolj s konservatorsko metodo obnavljanja posameznih spomenikov, pač pa da gre, še posebej pri mestnih jedrih, za zaokrožene žive ambiente, pri katerih je, poleg arhitekturnih kvalitet, pomembna tudi kvaliteta vsebine in funkcija objektov. Posamezni spomeniki so tako postali nosilci in oblikovalci kriterijev za vrednotenje celote. Ideja o revitalizaciji mestnih jeder se je najprej uveljavila na Gorenjskem.

Fister je svoj prvi revitalizacijski načrt za mestno jedro izdelal za Tržič med letoma 1975 in 1977. Kasneje so na Gorenjskem sledili še načrti za mestna jedra: Kranj (1977), Kamnik (1980), Radovljica (1979), Škofja Loka (1997/98).

Fister je skupaj s 47 študenti, ki so sodelovali pri izpolnjevanju topografskih kartonov, uresničil cilje, na podlagi katerih je leta 1979 nastala monografija Obnova in varstvo kulturne dediščine, v kateri je predstavljena metodologija obnove in varstva kulturne dediščine, ki je zajemala: odprto načrtovanje, interdisciplinarnost dela in kriterijev, valorizacija arhitekturne in urbanistične ravni ter stalnost postopka revitalizacije.

Ključni del revitalizacijskega načrta je bilo topografsko gradivo, sestavljeno iz topografskih kartonov, ki so nastali za vsak objekt posebej. Vsak karton je vseboval 11 listov. List št. 4 je bil namenjen tlorisom obravnavanega objekta, list 5 prerezom, list 6 strehi, list 7 fasadam itd. Še danes je to gradivo za posamezne objekte edino, ki obstaja.

Revitalizacijski načrt je bil poleg topografskega gradiva za posamezne objekte sestavljen z merili za določitev varovanega območja, vrednotenje celote in detajlov urbanega tkiva. Načrt je vseboval tekstualni in grafični del. V tekstualnem delu so bili določeni okviri in pogoji zaščite, obnove in umeščanja novogradenj ter okviri in pogoji umeščanja gospodarsko družbenih potreb v širše mestno jedro (komunikacije, stanovanja, komunala, varstvo okolja, zelene površine ...).

V nasprotju z dotedanjo prakso razgrnitve že izdelanih načrtov je bil uporabljen sistem predhodnega zbiranja podatkov o prostoru in ljudeh, ter sprotno povratno informiranje vseh strokovnih skupin in prebivalcev. Da bi bila revitalizacija kar najbolj uspešna, so bili preko ankete k sodelovanju povabljeni vsi prebivalci mestnega jedra. Od 120 anketiranih občanov jih je 90% odgovorilo, da naj se arhitekturna dediščina, kot posebna vrednost, vključi v obnovljeno mestno jedro in da jo je treba ustrezno zavarovati.

Mestno jedro Tržiča je bilo leta 1985, na pobudo in predlog Zavoda za spomeniško varstvo Kranj, z Odlokom o razglasitvi mesta za kulturni in zgodovinski spomenik razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik.

--

Prispevek pripravili

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.
  • Nataša Ülen, univ. dipl. inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1970: Študij barvne podobe starega Kranja in Tržiča. Varstvo spomenikov. 1972 (XV), str. 103–121.
  • Fister, P., 1973: Barvna študija mestnih fasad - Radovljica. Zavod za spomeniško varstvo Kranj.

 

BARVNE ŠTUDIJE MESTNIH FASAD

Fister se je ob študiju in izdelavi revitalizacijskih načrtov za stara mestna jedra pogosto spraševal tudi o barvah fasad. Fasade so po njegovi oceni pomembne soustvarjalke mestnega prostora. V začetku sedemdesetih let 20. stoletja je ugotavljal, da so fasade preveč parcialno obravnavane, saj je njihova prenova največkrat vezana na prenovo posameznega objekta in manj na podobo celotnega mestnega jedra. Menil je, da je to slabo in neprimerno, saj tako „…ne ustvarimo zaželene enotne mestne barvnosti, ki je, kakor so pokazale preiskave, drugačna za vsako urbano aglomeracijo.“  (Fister, 1972: 103).

„…Parcialno obravnavanje največkrat anonimnega mestnega tkiva, katerega kakovost lahko izraža le celota, se je izkazalo za slabo tako pri obravnavi same arhitekture ali njenih detajlov kot, še bolj, pri obravnavi barvne lestvice…“ (Fister, 1972: 103). Fister se je barvnih študij loteval s ciljem odkriti mestu lastno barvno podobo v posameznih zgodovinskih obdobjih. Ukvarjal se je s proučevanjem svetlobe, ki, glede na širino ulice oz. trga ter višino okoliških stavb, fasadi doda ali odvzame intenziteto barvne podobe. Odklanjal je prenovo fasad v atraktivnih močnih barvah, če ambient tega ne prenese ali če gre zgolj za barvno poživitev turistične ponudbe objekta. Po njegovi oceni je treba morebitno rekonstrukcijo ali zgolj obnovo fasade ocenjevati tudi skozi možnosti mestnega ambienta in ne zgolj skozi stavbno zgodovino objekta.

Prvi barvni študiji sta nastali za Kranj in Tržič. V prvi fazi so bili izdelani posnetki fasad s fotogeometrično metodo, nato je sledilo sondiranje. Tam, kjer je bilo mogoče, so odkrili več barvnih plasti. Za določanje barv je Fister uporabil posebne barvne vzorce, izdelane na apneni osnovi. Starost barvnih plasti je bilo mogoče določiti le približno. Izkazalo se je, da sosednji fasadi nikoli nista bili enakega barvnega odtenka. Prav tako so bili za posamezno slogovno obdobje značilni točno določeni barvni odtenki. Poleg sondiranja fasad je Fister ob pomoči sodelavcev izvajal tudi sondiranje stavbnega pohištva, kot so portali, okenski okvirji, vrata, polkna. Pri tem je ugotovil, da so vsi dekorativni elementi, če so ometani, obarvani predvsem z belo barvo.

Kranj in Tržič sta, podobno kot druga mesta, v svoji zgodovini doživela več požarov. Večje naravne nesreče v sklopu raziskav stavbne dediščine predstavljajo pomembne časovne mejnike, saj so bile mnoge hiše obnovljene prav v času po njih. Ker je bilo obsežnejših požarov v gorenjskih mestnih jedrih zaradi splošnih zaščitnih ukrepov v 19. stoletju postopoma konec, je bilo mogoče prav to obdobje podrobneje raziskati.

Fister posebej poudarja pomen dveh, premalokrat upoštevanih, obsežnih barvnih ploskev, ki okvirjata barvno podobo mestnih fasad. To sta barvi tlaka in strešne kritine. Barvi obeh vplivata na končni vtis barvitosti mesta. Če je bilo v sedemdesetih letih 20. stoletja na strehah hiš ohranjenega še precej starega, ročno izdelanega, bobrovca, ki je pripomogel k bolj topli končni barvni podobi mesta, je Fister videl osrednjo težavo v takrat na novo asfaltiranih mestnih ulicah in trgih. Asfalt se mu je zdel pretemen v primerjavi z originalnim svetlim makadamom ali tlakom mačjih glav.

Pomembno škodo so v obdobju med obema vojnama naredile tudi množične predelave pritličij. Okenske odprtine so povečevali, zato danes hiše pogosto izgledajo kot bi bile spodrezane in pritličja umetno ločena od zgornjih nadstropij. Čas po drugi svetovni vojni je prinesel razvoj industrijskih barv, ki niso imele nič skupnega z mestu lastnim koloritom. Obstojnost nekaterih barv je pripomogla k povečani uporabi določenih tonov, ki v naših mestih niso imeli nobene zgodovinske osnove. Ker so se prvi industrijski toni med seboj zelo slabo mešali, so za barvanje fasad začeli uporabljati čiste industrijske barve, s katerimi ni bilo mogoče doseči ustreznega barvnega stopnjevanja, ki bi estetsko podpiralo arhitekturno oblikovanje fasad, in tako značilnega akvarelnega oz. migetajočega vtisa končne barvne podobe. K takšni nemi in utišani podobi fasad je pripomogel tudi moderen cementni grobi obrizg, ki je obetal manjšo občutljivost na vlago in madeže ter dolgo obstojnost. Danes vemo, da obetov, z izjemo obstojnosti, ni izpolnil. Ob prenovah fasad zato predpisujemo vzpostavitev prvotnega stanja in obdelave ometa ter njegove barvne podobe.

Uporaba apnenih barv je ponekod še vedno težava. Fister je k razmišljanju o barvni podobi naših mest pritegnil tudi barvno podobo urbane opreme, pri čemer je še posebej izpostavil za Gorenjsko tako značilne in bogate umetno kovane izveske. Ostro kritizira t. i. križance starih izveskov, s katerimi želijo lastniki trgovin in lokalov združiti staro estetiko s sodobnimi materiali kot so pleksi steklo, fluorescentna osvetlitev ipd. Osvetljevanje izložbenih oken ponoči je ocenil kot neprimerno.

Poseben pomen za zaokroženost barvne podobe mesta imajo tudi zelene površine oziroma zeleni poudarki. Zelene površine so bile prevečkrat žrtve mlajših dozidav, zato je Fister že pred štiridesetimi leti ugotavljal, da bi jih bilo treba na novo urediti oz. vzpostaviti.

Barvni niz fasad za Kranj je nastal v merilu 1:200 za dolžino optično zaključene ulice ali trga. Ker se je zdelo, da merilo ni ustrezno, je Fister za Tržič izdelal barvni niz fasad v merilu 1:100, kar še vedno ni omogočalo prikaza vseh fasadnih detajlov. Zato je predlagal, da se poleg študije barvnih nizov izdela tudi posamezne študije fasad. Na ta način je oblikoval barvno študijo za Radovljico. Žal v nadaljevanju ni prišlo do barvne študije za Kamnik.

Fister je na koncu svojega prispevka poudaril možnost napak pri izvajanju in analizi sond. Sonde so bile namreč majhne in izvedene na tistih delih objekta, kjer je bilo to takrat mogoče. Z današnje perspektive je mogoče oceniti, da manjše sonde, kljub takratnemu poglobljenemu trudu, pogostokrat niso pokazale celotne podobe likovnega razvoja fasad. Tekom celovitih prenov posameznih objektov smo namreč naleteli na marsikatere barvne in tudi poslikane podobe fasad, ki v študiji niso bile zajete.

Študiji za Kranj in Tržič sta v Centre International d΄études pour la conservation et la restauration des biens culturels UNESCO v Rimu zbudili veliko zanimanje, saj sta bili eni prvih študij v zvezi s celovito barvno podobo posameznega mestnega jedra.

--

Prispevek pripravila

  • Nataša Ülen, univ. dipl inž. arh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P., 1976: O dokumentiranju. Varstvo spomenikov. 1976 (XX), str. 159–195.

 

ARHITEKTURNE IZMERE OBJEKTOV NA PRIMERU KRANJA

Ves čas svojega poklicnega delovanja se je Fister aktivno ukvarjal s prostorskim in arhitekturnim načrtovanjem, s projektiranjem, slikanjem akvarelov in tudi z izdelavo krokijev. Čeprav se je posluževal tudi fotografij, je bilo njegovo prvo izrazno sredstvo vedno navaden svinčnik.

Varstvo kulturne dediščine temelji na dokumentaciji, ki je podlaga za varstvo, vrednotenje, raziskovanje. Če tako gradivo ni enotno dokumentirano, tudi nadaljnje vrednotenje in raziskave ne morejo dati zadovoljivih in objektivno primerljivih rezultatov. Vsesplošno so prisotne težave skladiščenja, razmnoževanja ter uporabe neobičajnih formatov papirja. Fister je izdeloval načrte posameznih objektov, širše prostorske prikaze, krajinsko-arhitekturne ureditve, opremo objektov - predvsem fasad, izveskov in napisov, spominskih plošč ter raznih študij in shem.

Med njegove vidnejše dosežke lahko poleg največje tovrstne zbirke topografskih kartonov, uvrstimo sam Korpus (naloge njegovih študentov), konservatorske načrte objektov, revitalizacijske načrte mestnih jeder (Tržič, Kranj, Škofja Loka,… ), izrise načrtov obnove posameznih objektov ter vodenje izdelave načrtov v potresih porušenih objektov, kar kaže, poleg obsežnega konservatorskega prispevka, tudi na njegov bogat arhitekturno - projektantski prispevek.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Judita Lux, univ. dipl. arheol.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Zupančič, M. in Žontar, M., 1969: Gradovi na kamniško-domžalskem območju. Topografska študija. Kamniški zbornik, XII, str. 52–90.
  • Žontar, M. in Zupančič, M., 1967: Terenske raziskave gradov na Gorenjskem. Varstvo spomenikov, XII, str. 23–36.

 

GRADOVI NA GORENJSKEM

V letih 1967 in 1968 je Peter Fister kot konservator arhitekt, zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo Kranj, sodeloval v projektni skupini strokovnih sodelavcev Gorenjskega muzeja (Andrej Valič, Majda Žontar in Marjan Sajovic) ter Muzeja Kamnik (Mirina Zupančič), ki je izvedla terenske raziskave grajskih razvalin in ohranjenih gradov. Cilj skupine je bil izvesti topografijo grajskih ostalin na Gorenjskem ter popisati obstoječe stanje.

Izbrano je bilo območje tedanjih občin Kranj, Kamnik, Domžale, Litija, Medvode, Škofja Loka, Tržič, Radovljica, Jesenice ter Ljubljana-Šiška in Bežigrad. Projektna skupina je ob sodelovanju akademskega profesorja dr. Milka Kosa najprej zbrala obstoječo literaturo in arhivske vire ter šele nato pričela s terenskim delom. Zanimanje so jim zbujali predvsem številni gradovi, ki so bili znani le iz pisnih virov, njihova lokacija na terenu pa je bila neznana.

Rezultat projekta je bila obsežna razstava z naslovom Gradovi na Gorenjskem, ki je bila postavljena v prostorih Gorenjskega muzeja v Kranju, decembra leta 1967. Osrednji del je predstavljalo 180 fotografskih povečav grajskih stavb oziroma razvalin, arhitekturnih detajlov in reprezentativnih stilnih elementov, 11 arhivskih dokumentov ter nenazadnje tudi 51 tlorisov, načrtov in zemljevidov, ki so nastali ob številnih terenskih raziskavah in jih je izrisal Peter Fister. S tem slikovnim gradivom je bilo širši javnosti prikazanih kar 63 gorenjskih gradov.

Projektna skupina je, skupaj z arhitektom Petrom Fistrom, opravila izjemno delo. Poleg že zbranih zgodovinskih virov je dobil vsak grad natančen opis stanja ohranjenosti, vsi so bili fotografsko dokumentirani ter skrbno izmerjeni. Skice, izdelane na terenu, so bile podlaga za natančne tlorise in prereze, na katerih so bili izpostavljeni vsi ključni elementi ohranjenih grajskih ostalin in tudi vse sledi človeškega delovanja, ki so vidne v sami konfiguraciji terena.

Z delovanjem Petra Fistra sta arheološka in umetnostnozgodovinska stroka pridobili izjemne načrte – ne le za lepo število gradov temveč tudi kvalitetno grafično dokumentacijo za številna arheološka najdišča, ki je bila dolga desetletja svetel zgled, in je še danes izjemnega pomena.

V okviru terenskih raziskav gradov na Gorenjskem je skupina dokumentirala, če jih naštejemo le nekaj, sledi srednjeveškega gradu na Gobavici nad Mengšem, ostanke gradu Kamen nad Velesovim, gradove Wartenberg na Šmarjetni gori, Gutenau pri Seničnem, Kolovec pri Radomljah, Pusti grad pri Preddvoru, Pusti grad pri Lipnici, ter tudi nekatera izjemna arheološka najdišča, kot so Gradišče nad Bašljem, Ajdovski gradec, Klemenčevo gradišče pri Letenicah, Malijevo gradišče pri Golniku … Kljub tehničnemu napredku na področju dokumentiranja v zadnjih desetletjih pa ostajajo Fistrovi načrti za marsikatero od naštetih lokacij še danes edina razpoložljiva dokumentacija.

 

Prispevek pripravila

  • mag. Judita Lux, univ. dipl. arheol.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P.,1975: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana.
  • Fister, P., 2006: Protiturški tabori na Slovenskem. V: Gorenc, N. (ur.), Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih, Ljubljana, str. 33–40.

 

ARHITEKTURA SLOVENSKIH PROTITURŠKIH TABOROV

Peter Fister je kot arhitekt, zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, skupaj s sodelavci Gorenjskega muzeja in Muzeja Kamnik leta 1970 izpeljal projekt topografije protiturških taborov na Gorenjskem. Že tedaj sicer prepoznana kot ‚ljudska arhitektura’ ni bila sistematično raziskana in šele iniciativa Fistra, ki je arhitekturo protiturških taborov izbral za temo doktorske disertacije, je pomenila ključen prelom na področju njenega raziskovanja.

V zelo kratkem času je arhitekt Peter Fister, ob podpori žene, opravil izjemno delo. V slabih petih letih je popisal in dokumentiral ostanke protiturških obrambnih sistemov ne samo na območju Slovenije, proučil je tudi primerljivo arhitekturo na avstrijskem Koroškem, v Italiji, na Madžarskem in celo v Romuniji. Dokumentiral je 307 ostankov slovenskih protiturških taborov in poudaril, da so številni primeri skoraj popolnoma izginili. Vzrok je velikokrat premalo poznan pomen te arhitekture, ki obenem predstavlja tudi izjemen dokaz graditeljskih dosežkov naših prednikov.

Tabori, ki so bili zgrajeni v 15. in 16. stoletju, v času številnih vpadov turških plenilcev na ozemlje današnje Slovenije, so bili najrazličnejših oblik. Fister ugotavlja, da je do konca 15. stoletja nastala sistematično razporejena mreža 350 do 400 obrambnih struktur, od preprosto utrjenih jam do obzidanih postojank ali že, skorajda, pravih trdnjav z dvižnimi mostovi in stolpi.

Leta 1975 je bila doktorska disertacija objavljena pod naslovom Arhitektura slovenskih protiturških taborov v okviru redne zbirke založbe Slovenske matice. Delo Petra Fistra še danes ostaja temeljno in nepreseženo. Po njegovem pisanju so tovrstni obrambni sistemi dokaz samosvojega kmečkega koncepta obrambe pred Turki, ki se je oblikovno sicer zgledoval drugod, vendar je moral najti povsem svoje poti, če je hotel ta ljudski sistem obrambe sploh zgraditi.

Že danes lahko potrdimo, da je bila želja Petra Fistra, da bi bili slovenski protiturški tabori iztrgani iz anonimnosti ljudskega izročila in bi postali kulturni spomeniki, uresničena. Ključni dejavniki so bili ravno njegova neizmerna energija in delo ter predvsem številne risarske rekonstrukcije, s katerimi je to izjemno slovensko arhitekturno zvrst približal tudi širši javnosti.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Judita Lux, univ. dipl. arheol.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Fister, P. 1975: Delo na spomeniških gradovih. Grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem. Varstvo spomenikov XVII-XIX/2, str. 5–32.
  • Fister, P. 1977: Grad Kamen. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 79, Ljubljana.
  • Kos, D. 1997: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Čas bojevnikov. Ljubljana.
  • Miklošič, F., 1881: Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred, Dunaj, str. 70–72.
  • Stopar, I. 1996: Kamen pri Begunjah (Stein), grad. V: Stopar, I., Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Ljubljana, str. 79–89.

 

PRENOVA GRADU KAMEN PRI BEGUNJAH

Grad Kamen (Stain) pri Begunjah je bil zgrajen ob vznožju Malega vrha, na naravno zavarovanem in strmem skalnem pomolu nad ozko dolino Drage, od koder je nadziral pomembno tovorno pot, ki je vodila preko Karavank na Koroško.

Prva znana pisna omemba gradu kot castrum Lapis je iz leta 1263. Sprva je bil v lasti Ortenburžanov, leta 1418 pa so ga na osnovi dedovanja prevzeli grofje Celjski. Leta 1428 je prav tu, za posledicami padca s konjem, umrl eden zadnjih Celjskih, Herman III. Celjski so grad prodali leta 1442, nato pa so se lastniki večkrat menjali. Leta 1469 je grad z gospostvom kupil Jurij II. iz znamenite družine Lamberg, ki je na Kamnu pustila močan pečat.

Z enim od Lambergov je povezana znamenita slovenska ljudska pesem Pegam in Lambergar. Ali so bili morda osnova za pesem boji za celjsko zapuščino v sredini 15. stoletja, ko sta se spopadla Gašper I. Lamberger in Jan Vitovec, kot je to predlagal že Valvasor, ali bi morali vir iskati kje drugje, verjetno ne bo nikoli jasno. Zanimivo je razmišljanje, da so se v junaku Krištofu združili kar trije Lambergi: Gašper I., Gašper II. in Krištof.

Čeprav je grad Kamen prevzela družina Lamberg že leta 1469, je razpoznaven videz dobil v 16. stoletju. Končno podobo gradu so izoblikovali različni arhitekturni elementi: prizidave kot posledica turške nevarnosti, morda sanacije poškodb po znamenitem potresu leta 1511, ter tudi spremembe gradu zaradi uporabe novega strelnega orožja in želja po večjem udobju.

Povsem v ospredju so bili grajski vrtovi na južni in zahodni strani, ki so jih umestili na terasasto pobočje, in so bili zamejeni z visokimi kamnitimi zidovi. V vzhodni del grajskega kompleksa je bil umeščen, v osnovi še gotski, palacij, ki je imel tri bivalne etaže. V vzhodnem delu pa je bil, v popolnoma renesančni maniri zgrajen, prostornejši palacij z arkadnimi hodniki in stopničastim nadstrešnim zidom. V prvem nadstropju sta bili dve večji reprezentativni sobani in kapela svetega Valentina, v drugem nadstropju pa spalnice. Na skrajnem zahodnem delu se je dvigoval še romanski stolp, ki je danes obnovljen. Predvsem za 16. stoletje je značilna uporaba lokalnega kamna, zelenega tufa, za okenske okvirje, portale, stopnice in, verjetno, tudi stebre, ki naj bi bili kasneje uporabljeni ob gradnji gradu Katzenstein.

Največ podatkov o videzu gradu v 15. in 16. stoletju je bilo pridobljenih ravno ob raziskavah, ki so bile sestavni del celovite obnove. Obnovitvena dela na gradu Kamen so potekala od leta 1959 dalje. Od leta 1966 in vse do odhoda na Fakulteto za arhitekturo, leta 1974, je kot arhitekt, zaposlen na tedanjem Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, nad konservatorskimi deli bdel Peter Fister. Na začetku le s skromnimi poročili predstavljena obnovitvena dela se z njegovim prihodom pričnejo izvajati v skladu z načeli konservatorske stroke. Pritegniti so poskušali tudi arheološko stroko, ki bi lahko raziskovalne standarde prenesla na polje raziskovanja grajske arhitekture, a žal neuspešno. Vseeno je bil to čas, ko so bile grajske ostaline deležne temeljitejšega dokumentiranja. Vsi ključni, na novo odkriti, arhitekturni elementi so bili fotografsko dokumentirani, valorizirani, s čimer so postali sestavni del današnje podobe gradu Kamen.

Razvoj gradu Kamen je bilo mogoče ugotoviti šele po izvedbi raziskav, kot sestavnega dela obnovitvenih del, ki ga je Fister, ne le opisno temveč tudi risarsko, predstavil. Najstarejši del gradu, iz 12. stoletja, naj bi bil ugotovljen na lokaciji današnjega zahodnega stolpa. Bil je kvadratnega tlorisa z obzidanim platojem. Stolp je bil še dodatno utrjen z jarkom na zahodu. Vhod je bil najverjetneje na južni strani. Starost stolpa je bila potrjena z odkritimi odlomki srednjeveške keramike.

V 14. stoletju je bil domnevno še nespremenjenemu romanskemu stolpu na zaključku skalnega grebena prizidan bivalni objekt, palacij, pravokotnega tlorisa, s štirimi nadstropji. Imel je obzidano dvorišče, na zahodni strani pa je bil v skalo vklesan jarek, širok več kot 6 m, kjer so še bile ohranjene sledi dvižnega mostu.

Tretjo, najobsežnejšo gradbeno fazo je Fister pripisal družini Lamberger. Gotski palacij je bil prizidan na zahodni strani. Pozidan je bil tudi v skalo vklesan jarek, vendar pa naj nov objekt ne bi bil višji od treh bivalnih etaž. Predvidoma naj bi posodobili obrambni sistem, poleg na novo utrjenega dvorišča je bil prestavljen tudi vhod, ob dvižnem mostu pa je bil prizidan polkrožni zaključek, ki je predstavljal osnovo za renesančni bastion zadnje gradbene faze. V 16. stoletju je bila izoblikovana dokončna podoba gradu Kamen, ki je s tem postal eden naših največjih grajskih kompleksov in obenem izjemen primer raščenega srednjeveškega gradu. Kot je zapisal Ivan Stopar, neprekosljivi slovenski kastelolog, predstavlja grad Kamen ‚prvi, dobro dokumentirani poskus sanacije in prezentacije pomembne srednjeveške razvaline na naših tleh’.

Izjemen konservatorski doprinos, poleg samih rešitev ureditve gradu, so predvsem ugotovitve o razvoju in nekatera še danes veljavna načela, ki jih je Peter Fister odločno zapisal v prispevku o poteku konservatorskih del na gradu Kamen (objavljeno v seriji Varstvo spomenikov). Na tem mestu je vredno ponovno zapisati Fistrovo naslednje, v konservatorski stroki ključno načelo: „Vendar pa ne sme in ne more biti linije najmanjšega odpora: brez dokončno raziskane strukture arhitekture in brez popolne valorizacije objekta ne sme biti nobene funkcionalne spremembe, nobenega projektiranja.“

Žal danes grad Kamen še vedno nima tiste podobe, na katero se je upalo pred tolikimi desetletji in so jo nakazovali takratni neumorni akterji celostne obnove. Tik pred zaključkom je zmanjkalo elana in danes je grad v žalostnem stanju. Lastnica, Občina Radovljica, je prepoznala pomen gradu in njegov turistični potencial ter se odločila dokončno obuditi grad iz pozabe.

Konservatorski cilj danes je prikazati grad Kamen v podobi, kot jo je zasnoval arhitekt Fister. Na eni strani bo potrebno predstaviti tiste grajske vsebine, ki bodo v kar največji meri predstavile obiskovalcu zgodovino in pričarale grajsko vzdušje, obenem pa na drugi strani dopustiti tiste dodatne, funkcionalne vsebine, ki bodo omogočile gradu preživetje.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Fister. M., Fister. P., 1968: Kašče v Tuhinjski dolini. Kamnik: Občina
  • Fister, M. in Fister, P., 1969: Kašča kot posebna arhitekturna oblika ljudskega stavbarstva v Tuhinjski dolini, Kamniški zbornik, št. 12, str. 89–128.
  • Hieng, P., 2020: Nekoč je bila kašča zakladnica kmetije.

 

Dostopno na:

http://novice.najdi.si/predogled/novica/157831c04139f31cf01d17d7827d5c38/Informativni-portal-osrednje-Slovenije/Osrednja-Slovenija/Neko%C4%8D-je-bila-ka%C5%A1%C4%8Dazakladnica-Kmetije (5. 5. 2020)

 

KAMNIK - KAŠČE IZ TUHINJSKE DOLINE

„Kašča je povečini samostojna stavba, ponekod z izrednim občutkom za proporce celote in detajlov izražena arhitektura, ki je dragocen dokaz za višino kulturne stopnje kmečkega človeka v določenem obdobju, za njegovo ekonomsko moč, ki se je dvigala in upadala zaradi različnih zgodovinskih pojavov, dokaz o povezanosti med posameznimi pokrajinami v različnih časih, in o tem, koliko je na to vplivala politična ali geografska navezanost.“  (P., M. Fister, 1969).

Raziskava o tuhinjskih kaščah v občini Kamnik se je sprva začela kot izdelava dokumentacije o gospodarskih poslopjih v Tuhinjski dolini. Hitro so se pokazali presenetljivi rezultati. Leta 1968 je bilo v uporabi še 41 kašč, kar je bila polovica od vseh, ki so se ohranile v takratnem ljudskem spominu. Zaradi spremembe načina življenja in dostopnosti živil so ljudje po drugi svetovni vojni začeli kašče postopoma opuščati.

Zaradi omejenega časa in sredstev ter sorazmerne odročnosti je bila izvedba arhitekturnih meritev in izdelava posnetkov takrat nemogoča. Opis se je izkazal kot nepopoln, zato je Fister pristopil k izvedbi terenskega krokija - skice, ki omogoča vris vseh pomembnih detajlov, celote, označbe materialov in prostorsko orientiranost; najpomembnejša pa je možnost, da se na risbi opusti vse odvečne in nepotrebne objekte, ki bi motili jasnost grafičnega prikaza. Tako je bilo posnetih 25 kašč. Najstarejša je iz leta 1793 (Mežnarkova kašča, Sidol 8). So različnih tlorisnih zasnov. Najstarejše so praviloma enocelične, kasneje so se razvile še dvocelične. Večina jih je bila umeščena v območje med vasema Buč in Češnjice. Oblikovanje kašč je doseglo svoj vrhunec med letoma 1820 in 1840.

Velikost kašč je pogojeval gradbeni material - les (hrast, bukev), ki je v dolžino meril približno 8 metrov. Širina kašče je bila omejena zaradi nosilnosti in v večini primerov znaša do 4 metre. Oblika kašče je bila rezultat več osnovnih zahtev in pogojev. Po funkciji je bil to močno grajen in pred škodljivci, tatovi in meteorološkimi vplivi zaščiten prostor. Najstarejše dvokapne strehe kašč so bile praviloma krite z rženo slamo. Tudi notranjost je bila funkcionalno oblikovana. Fister je poleg razvoja tlorisne zasnove v svojih študijah prikazal tudi različno estetsko oblikovane elemente stavbnega pohištva in opreme.

V letih od 1968 do 1973 je etnologinja kamniškega muzeja Majda Fister s strokovno pomočjo ZSV Kranj in s Petrom Fistrom odkupila in prenesla iz Tuhinjske doline na plato pred muzejem štiri kašče, sušilnico in vodnjak. Vse te objekte so predhodno na mestu nastanka oštevilčili, izrisali in razstavili ter ponovno postavili na travniku pred dvorcem Zaprice v Kamniku. To je bila osnova za vzpostavitev skansna tuhinjskih kašč oziroma muzeja na prostem. Leta 1986 so bile razglašene za kulturni spomenik.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Avguštin, C., 1992: Meščanska hiša v Radovljici, Radovljiški zbornik, str. 81
  • Fister, P., 1977: Šivčeva hiša v Radovljici, Varstvo spomenikov št. XXI, str. 45–62. Pripombe k obnovi Šivčeve hiše v Radovljici, št. spisa I-942/9-01 z 3. 12. 2001, Arhiv ZVKDS, OE Kranj, spis št. I-942/2001.
  • Zupan. O., 1974: Poročilo o opravljenih konservatorskih delih na Šivčevi hiši, Arhiv ZVKDS, OE Kranj, spis št. I-46/1974.

 

PRENOVE V MESTNIH JEDRIH - ŠIVČEVA HIŠA V RADOVLJICI

Za začetek obsežnejših prenov največjih kulturnih spomenikov na območju Gorenjske, v okviru delovanja takratnega Zavoda za spomeniško varstvo Kranj, štejemo prav obdobje Fistrovega službovanja na Zavodu. Poleg obnov cerkva, gradov ... so se večje prenove odvijale tudi znotraj mestnih jeder.

Kot eno najuspešnejših Fistrovih prenov izpostavljamo celostno prenovo Šivčeve hiše v Radovljici. Ker je Šivčeva hiša v lasti Občine Radovljica in je namenjena muzejski dejavnosti, je v celoti ohranila podobo, ki so ji jo namenili strokovnjaki konservatorji po zaključku prenove leta 1976.

Vse raziskave in obnovitvena dela je nadzoroval takrat mladi konservator Peter Fister v sodelovanju z ravnateljico Zavoda Olgo Zupan in Cenetom Avguštinom iz Gorenjskega muzeja.

Največji dosežek prenove je bil v dosledno izvedenih predhodnih raziskavah, izdelavi obsežne dokumentacije in sodelovanju z Občino Radovljico, ki je financirala projekt Prenove. Občina je takrat pristala na popolno konserviranje odkritega najstarejšega stanja objekta, dodatno investirala v rekonstrukcijo tistih delov, ki so jih med mlajšimi predelavami odstranili, in hiši namenila svojo današnjo funkcijo ter vsebino. Temu dosežku se lahko znotraj konservatorske stroke poklonimo še danes.

Pri odkrivanju ometov in barvnih plasti so restavratorji na glavni fasadi naleteli na konzolno nadstropje, kar je takrat veljalo za popolno presenečenje, ki je vzbudilo zanimanje strokovne in laične javnosti. V pritličju hiše so sonde pokazale sekundarno prezidavo vhodne stebriščne veže. V predelno steno so vgradili baročni polkrožni portal, ki je danes prezentiran kot portal, ki vodi na dvorišče.

Gradbene sonde ostenja kamre v 1. nadstropju, ki je dobila mesto nad prehodom med hišama št. 22 in 23, so pokazale, da je bila ta naknadno dozidana. V veži prvega nadstropja se je ohranilo odprto ognjišče, ki se je v 2. polovici 16. stoletja v Šivčevi hiši postopoma formiralo v poseben prostor - kuhinjo. Podobno kot v pritličju so tudi v nadstropju prostori višinsko diferencirani. Na ta način so preprečevali vdor toplega zraka iz višjih prostorov v nižje, saj so v njih shranjevali zlahka pokvarljive stvari in pridelke.

Raziskava strehe in strešne konstrukcije je pokazala, da je bila fasada nekdaj višja (ohranjeni del fasade se je nahajal v podstrehi), kar je kazalo na to, da je bila prvotna strešna konstrukcija obrnjena tako, da je bilo sleme hiše pravokotno na fasado in ne vzporedno. Streha je današnjo podobo dobila šele leta 2001.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.

 

PRENOVE V MESTNIH JEDRIH – TRG SVOBODE 31, TRŽIČ

Hiša Trg svobode 31 stoji na levi strani trga in je predzadnja hiša pod grajskim gričem. Intenzivno prenovo je doživljala med letoma 1974 in 1978, ko so bila opravljena tudi natančna raziskovalna dela Zavoda za spomeniško varstvo Kranj. Načrte za njeno revitalizacijo je pripravil Peter Fister. Objekt je bil arhitekturno izrisan, opravljena so bila sondiranja na fasadi in v notranjosti.

Glavna vrata vodijo v veliko vhodno dvoransko vežo s križno grebenastim obokom iz 16. stoletja. Obok iz glavne veže prehaja v prostor na levi strani. Nekdanja veža je danes predeljena s sekundarno steno. Ob stiskih reber in ostenja so bili vzidani figuralni sklepniki, od katerih se je danes ohranil samo en. Tak tip oblikovanega prostora je tipičen za 16. stoletje.

Na fasadi so bili najdeni ostanki poznosrednjeveške poslikave, ki so bili leta 1977 rekonstruirani in prezentirani. Ostanek kamnitega okenskega okvira v pritličju levo kaže na to, da je bila fasada predelana. Zgornja desna slika prikazuje načrt za fasado iz leta 1974, leva slika pa fasado danes.

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.

 

PRENOVE V MESTNIH JEDRIH – KURNIKOVA HIŠA, TRŽIČ

Kurnikova hiša, ena najstarejših in najlepše ohranjenih stavb v starem mestnem jedru Tržič, je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Hišo so zgradili na temeljih stavbe, ki je pogorela v požaru leta 1689.

Lastniki so se skozi zgodovino menjavali. Na začetku 19. stoletja je prešla v last družine kolarjev Kurnikov, po domače Rodarjev. V njihovi lasti je bila do leta 1967, ko jo je zadnja lastnica, Mici Kurnik, znana tržiška šivilja, pranečakinja Vojteha Kurnika, zapustila Tržiškemu muzeju. Prve posege prenove je hiša, pod Fistrovim vodstvom, doživela leta 1972. V enem letu so obnovili fasado, odstranili sekundarni prizidek in dokumentirali opremo hiše.

Kurnikova hiša je preurejena v etnološki muzej, ki prikazuje bivanjsko kulturo 19. oziroma začetka 20.stoletja, v eni izmed sob pa sta predstavljena življenje in literarno delo Vojteha Kurnika (1826–1886), enega prvih slovenskih buditeljev, pesnika in zbiralca ljudskih pesmi, pregovorov in pripovedk.

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Sagadin, M., 1997: Mali grad v Kamniku. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 191. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino.
  • Stele, F., 1929: Politični okraj Kamnik, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo.

 

PRENOVE V MESTNIH JEDRIH – MALI GRAD V KAMNIKU

Kapela sv. Eligija je v arhivskih virih prvič omenjena leta 1250. Prvotne domneve o nastanku dvonadstropne kapele, ki predstavlja unikum v našem prostoru, so temeljile na tezi, da je kapela nastala v več gradbenih fazah in sicer naj bi jedro kapele nastalo v 11. stoletju kot kripta s kultnim prostorom v smislu starokrščanskih martirijev. Mlajše arhitekturne raziskave so to tezo ovrgle, saj naj bi celotna kapela nastala naenkrat. Kapela je danes datirana v čas konca 12. oz. v začetek 13. stoletja. Starejši elementi (luneta vhodnega portala in kapitela ob vhodnem portalu) so verjetni ostanki prvotne kapele na tem mestu. Dr. Cevc je luneto datiral v konec 11. stoletja in jo povezal s predromansko pleteninasto ornamentiko. Kapela predstavljala gradbeni dosežek grofov Andeških.

Prvi konservatorski posegi so se začeli že v sedemdesetih letih. Leta 1966 so na zvoniku rekonstruirali baročno čebulasto obliko strehe. Iz fotodokumentacije arhiva Zavoda je razvidno, da je Fister vodil in nadzoroval rekonstrukcijo t. i. Veronikinih vrat z vhodnim portalom. Rekonstrukcija se je danes popolnoma zlila z arheološkimi ostalinami Malega gradu. V 70-ih letih 20. stoletja so bile odkrite stropna  in stenske poslikave v kripti. Fister je kripto izrisal, prav tako poslikave. Domneve o Jelovškovem avtorstvu  so do danes ostale nepotrjene. Fister je sodeloval tudi pri rekonstrukciji gotskega oboka v ladji zgornje kapele. V kapelo danes vstopimo po lesenih stopnicah, ki so bile h kapeli prislonjene leta 2001. Do takrat je h kapeli vodilo sekundarno kamnito stopnišče. Skozi portal vstopimo v t. i. spodnjo kapelo, ki je danes banjasto obokana in poslikana. Stropne poslikave so nastale ok. Leta 1828. Slavolok med ladjo in prezbiterijem spodnje kapele ponavlja motiv vhodnega portala. Prezbiterij je kvadraten in je bil prvotno križno rebrasto obokan. Po preoblikovanju ga je leta 1771 poslikal Janez Potočnik.

Leta 1994 so pod Potočnikovo poslikavo naleteli na fragmente srednjeveških stenskih poslikav, predvidoma iz 15. stol. Stopnice iz spodnje kapele vodijo navzdol v kripto. Kripta zaradi skalnatega terena ni služila pokopavanju ampak pa hrambi relikvij. Na stenah in stropu kripte so bile odkrite sledi baročne stenske poslikave. Avtor naj bi bil Franc Jelovšek (njegov portret lahko prepoznamo v eni izmed angelskih glavic na oboku kripte).

Iz prezbiterija spodnje kapele lahko stopimo po dveh stopniščih v zgornjo kapelo. Osvetljuje jo dvoje romanskih oken v severni in južni steni. Kapela je prve konservatorske posege doživela med letoma 1968 in 1970. Ladja ponavlja tloris spodnje kapele. Njen, prvotno raven lesen strop, je v drugi pol. 15. stoletja zamenjal zvezdast obok s figuralnimi sklepniki. Obok in sklepnike pripisujemo Kamniški kamnoseški delavnici s srede 15. stoletja. V 19. stoletju so rebra odklesali, sklepnike pa odstranili in vzidali v stene spodnje kapele. Leta 1970 so obok rekonstruirali ter odkrili in prezentirali romanski portal v zahodni steni. Ta je postal osrednji dokaz, da je bila zgornja kapela povezana z grajskimi bivalnimi prostori.

Najobsežnejši posegi prenove na Malem gradu so se odvijali v 90. letih 20. stoletja. Posege na arheološki dediščini je vodil Milan Sagadin, posege na kapeli pa Nika Leben s takratnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.

 

 

--

Prispevek pripravila

  • mag. Maja Avguštin, univ. dipl. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.

 

PRENOVE V MESTNIH JEDRIH – PAVŠLERJEVA HIŠA V KRANJU

Pavšlarjeva hiša na Glavnem trgu 18 stoji nasproti Rotovža in plemiške hiše Adlmannov, Weinachtov in Strupijev (ki je zaradi širitve Rotovža po letu 1743 danes znana kot Mestna hiša) in nekdanje plemiške palače Egkhov (v lasti družine od 1495 do začetka 18. stoletja), ki je danes znana kot Peterčkova hiša.

Dvonadstropna Pavšlarjeva hiša danes tvori objekt v obliki črke O, z notranjim arkadnim dvoriščem. Objekt se je skozi stoletja višal in širil. Tak, kot ga poznamo danes, je bil zgrajen v več fazah in se je nazadnje razširil čez prehod, ki ločuje Pavšlarjevo in sosednjo Hlebševo hišo.

Prve raziskave Pavšlarjeve hiše so se nepričakovano zgodile leta 1966, ko so takratni stanovalci nameravali prenoviti stopnišče v vhodni veži, ki vodi iz pritličja v nadstropje. Na zahodni steni prostora, v nadstropju nad današnjo vhodno vežo, so naleteli na stensko poslikavo, zaradi katere je hiša takoj postala predmet raziskav, ki so s presledki potekale vse do leta 1995. Odkrita stenska poslikava obsega kompozicijo treh celopostavnih figur. Osrednje mesto pripada Ani Samotretji, levo od nje stoji sv. Volbenk, ki v levici drži sekiro, pod njegovimi nogami je upodobljena cerkev, desno je sv. Helena s križem. Poslikava je na levi strani sklenjena z naslikanimi šivanimi vogali. Nad glavo sv. Volbenka so restavratorji našli črtno skico, ki naj bi po Fistrovem mnenju predstavljala skicirano kompozicijo celote. Kvaliteta in obsežnost stenske poslikave je pomembno prispevala k razumevanju in raziskovanju.

 

--

Prispevek pripravila

  • Bernarda Jesenko Filipič, lik. teh.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.

 

OBNOVA POSLIKAVE LEGATOVE HIŠE V LESCAH

Peter Fister je v svojem poročilu (VS) leta 1967 zapisal, da je lastnica T. Legat v preteklem letu nameravala obnoviti fasado hiše, ki je izjemno lep primer sorazmerno dobro ohranjene baročne profane arhitekture. Ob sondiranju so naleteli na bogate rezultate, ki so v nadaljevanju omogočili rekonstrukcijo originalne (baročne) podobe fasade. Osnovna barvna polja so bila rdeča, naslikane lizene pa bele barve, kar je sovpadalo s kamnoseškimi detajli iz zelenega kamna tufa. Na fasadi je bila tudi dobro ohranjena baročna freska, ki prikazuje sv. Družino, sv. Florjana in sv. Heleno, delo slikarja Frančiška Jelovška, ki je avtor kar nekaj poslikav v bližnji cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah. Zavod je lastnici predložil točen načrt poslikave in barvno študijo.

V planoteki Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Kranj je ohranjena barvna študija fasad, ki jo je Fister izdelal v merilu 1:50 in je najstarejši primer barvne študije Zavoda v Kranju.

Leta 1992 je bilo za potrebe obnove fasade Legatove hiše izvedeno ponovno sondiranje oz. pregled fasade (restavrator Franc Kokalj). Sondiranje je pokazalo določena odstopanja med originalno poslikavo, ki je bila še ohranjena pod opleskom, in rekonstrukcijo poslikave fasade iz leta 1967. Pred odstranitvijo ometov je Zavod obstoječo dokumentacijo dopolnil z novimi ugotovitvami.

--

Prispevek pripravil

  • Matevž Remškar, mag. umet. zgod.

 

Viri in literatura

  • Arhiv ZVKDS, OE Kranj.
  • Bogataj, J; Faganel, J.: 1970, Doslovče, Ljubljana; Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije.
  • Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana: Partizanska knjiga.
  • Fister, P., 1989: Kmečka stavbarska dediščina Čopovine: rekonstrukcija razvoja Čopove rojstne hiše v Žirovnici, Gorenjski glas, 14. 4., str. 8.
  • Fister, P., 1991: Hribarjeva hiša v Cerkljah - obnova mlajšega arhitekturnega in hkrati zgodovinskega spomenika, Varstvo spomenikov, 1991 (33), str. 61–68.
  • Leben, N., 1991: Prenova Hribarjeve vile v Cerkljah, Varstvo spomenikov, 1991 (33), str. 69–72.

 

FISTROV PRISPEVEK K OŽIVITVI DOMOV ZNANIH SLOVENCEV

Fister se je nemalokrat spraševal o vrednotenju arhitekturne dediščine. Kategorije vrednotenja je v teoretskih delih razdelil na likovno, zgodovinsko, tehnično in vsebinsko. Zgodovinska kategorija je morda najbolj poudarjena pri domovih pomembnih zgodovinskih osebnosti, pa naj gre z vidika kvalitete arhitekture za anonimen etnološki objekt ali vilo.

Fister je sodeloval pri več prenovah zgodovinskih objektov. Tako je med drugim sodeloval pri obnovi Prešernove hiše v Kranju, ki je bila ob desetletnici odprtja muzeja deležna manjših posegov.

Med letoma 1970 in 1972 je sodeloval pri konservaciji in prezentaciji Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah. V brežino nad vaškim jedrom postavljena kajža je bila muzejsko urejena kot dom pisatelja, ki je najvišje mesto v pisani besedi dosegel prav z opisi Gorenjske in njenih ljudi ter njihovega, največkrat kajžarskega, življenja. Ta arhitekturni in etnološki spomenik je danes spomenik državnega pomena. Fister je pri svojem konservatorskem delu sodeloval z Gorenjskim muzejem v Kranju, ki je pripravil in posredoval ureditev notranjosti, s Slovenskim etnološkim muzejem (ureditev kletnih prostorov s prikazom pisateljevega dela) in Odborom za ureditev Finžgarjeve rojstne hiše in njenega ambienta. Obsežnejši prispevek je Fister imel tudi pri prenovi Hribarjeve vile v Cerkljah na Gorenjskem, ki je prav tako spomenik državnega pomena. V svoji razpravi jo je predstavil kot model ‚aktivne’ obnove mlajše arhitekture. Pri tem je imel v mislih predvsem prenovo, ki po eni strani pomeni izpolnjevanje investitorjevih želja, po drugi pa mora biti izvedena skladno s sodobno konservatorsko doktrino.

V prvem delu so bila na projektu zastavljena konservatorska izhodišča (umetnostnozgodovinski del je prispevala konservatorka Nika Leben, arhitekturni konservatorski program pa Fister), v drugem so nastali podrobni idejni načrti in izvedbeni načrt (Fister z ekipo in arhitektka Katarina Langus), v tretjem pa so bile izvedene raziskave in gradbena dela na osnovi prilagojenih načrtov izvedbe. Končni rezultat, kot je zapisal Fister, ni bil povsem v prid spomeniku, saj se je v veliki meri zadovoljevalo cilje investitorja, hkrati pa izvajalci niso bili povsem dorasli konservatorski prenovi.

Fister je izrisal tudi rekonstrukcijo razvoja rojstne hiše Matije Čopa ter ga pospremil s krajšim besedilom, ki je bilo objavljeno v Snovanjih Gorenjskega glasa, kar kaže tudi na njegov trud za popularizacijo (varstva) dediščine. Fister se je zavzel proti prosti rekonstrukciji ‚izvirne’ Čopove hiše in predstavil, zakaj je pomembno ohranjanje‚ zgodovinsko pristne arhitekture.’ Za predstavitev Čopove dediščine pa je predlagal uporabo drugačnih pedagoških metod.

 

B I O G R A F I J A

Prof. dr. Peter Fister se je rodil 16. 6. 1940 v Celju. Svoje otroštvo in mladost je preživel v vasi Ovsiše, kamor se še vedno rad vrača. Ob raziskavah zgodovine svoje družine je ugotovil, da so se prvi Fistri priselili na območje Slovenije z južne Bavarske že leta 1615. Kljub svoji prvi želji po študiju na Likovni akademiji se je vpisal na študij arhitekture. Slikarstvo ga je spremljalo celo življenje. Tudi na tem področju je nenehno ustvarjal in se razvijal.

Leta 1964 je, z diplomo z naslovom Rekonstrukcije z uporabo merskega modula in proporcionalnosti na primerih rimskih spomenikov v Šempetru, diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani.

Njegovo prvo delovno mesto je bilo povezano s kadrovsko štipendijo. Dobil jo je 1964 na Občini v Novem Mestu. Prva službena naloga je bila povezana z urbanističnim razvojem ožjega primestnega prostora. Načrtovani zazidavi primestja s stolpnicami, ki bi imela izrazito negativne posledice na veduto starega mestnega jedra Novo Mesto, se je odločno in odkrito uprl, ter jo navsezadnje tudi uspešno preprečil.

Kot raziskovalec je v okviru izobraževanja na pariški Sorboni med letoma 1966 in 1967 avtorsko deloval na École Française d'Athènes na otoku Delos v Grčiji. Tam je sodeloval pri arheološkem raziskovanju, pripravi in oblikovanju obsežne monografije (D'ELOS, L'ilot de la maison des comediens; Paris 1970).

Med letoma 1966 in 1974 se je na Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju zaposlil kot prvi arhitekt konservator. Konservatorsko delo na terenu je nadgradil in poglobil s študijem konservatorstva v Rimu. Na ICCROM (International Centre for the Study of the Preservation and Restoration of Cultural Property) v Rimu je leta 1972 opravil magisterij z naslovom Colours in historic Buildings. Že čez dve leti, leta 1974, je v Ljubljani doktoriral z disertacijo Arhitektura protiturških taborov na Slovenskem.

Na priporočilo Sorbone so ga leta 1974 v službo povabili na Oddelek za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani. Na podlagi že takrat izjemnih rezultatov je na Fakulteti za svoje raziskovalno delo s sodelavci in študenti letno prejel posebni fond, ki je znašal takratnih 40.000.000,00 dinarjev.

Od leta 1974 naprej je predaval na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.  Leta 1986 je postal redni profesor za predmeta Razvoj (zgodovina) arhitekture in Prenova arhitekture in konservatorstvo. Vzporedno je predaval na dodiplomskem študiju oddelka za etnologijo Filozofske fakultete, na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; na podiplomskem študiju na Fakulteti za arhitekturo, Fakulteti za gradbeništvo in Oddelku za restavratorstvo Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, na Fakulteti za arhitekturo v Zagrebu, občasno pa tudi na univerzah v Italiji in Avstriji.

Vodil je izdelavo dokumentacije in načrtov za obnovo kulturne dediščine po potresih v letih 1974 (Kozjansko), 1976 in 1998 (Tolminsko in Breginjski kot) v Sloveniji ter leta 1979 v Črni Gori, ko je bilo, z njegovo metodo dokumentiranja, območje Kotorskega zaliva sprejeto v Unescovo dediščino. Po njegovih načrtih je bilo ohranjenih, restavriranih in obnovljenih mnogo spomenikov arhitekturne dediščine, med njimi stavba Univerze v Ljubljani, kompleks gradu Kamen v Begunjah, Šivčeva hiša v Radovljici, vrsta sakralnih stavb itd.

Leta 1978 je postal član UNESCO Professional Scheme ter leta 1986 član UNESCOve komisije za vzgojo arhitektov-konservatorjev. Med letoma 1993 in 1994 je deloval kot član Komisije za varstvo spomenikov pri Svetu Evrope, med letoma 1998 in 2002 je opravljal tudi funkcijo nacionalnega koordinatorja za področji arhitekture in urbanizma pri Ministrstvu za znanost RS in hkrati deloval tudi kot član sveta Urada za varstvo kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS. V obdobju med letoma 1998 do 2002 je bil imenovan za prorektorja Univerze v Ljubljani. Hkrati je bil tudi prodekan matične fakultete.

Med letoma 2002 in 2005 je bil koordinator širokega mednarodnega raziskovalnega programa Re Urban Mobil v okviru 5. evropskega programa za področje arhitekture in urbanizma v reurbanizaciji mestnih jeder in ohranitvi njihove kulturne dediščine. Predložena metodologija načrtovanja reurbanizacije je bila sprejeta v Evropskem svetu kot obvezna za pridobitev evropskih sredstev. Leta 2016 ga je European Science Fundation-College of Expert Reviewers vključil v varstvo arhitekturne dediščine Evrope.

Fistrova znanstvenoraziskovalna pot je izjemna in neverjetno bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe UNESCOvega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije (čez 5.000 nalog), ki je sedaj prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture.

Prof. dr. Fister je bil za svoje prispevke večkrat nagrajen in odlikovan. Leta 2007 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo s področja varstva kulturne dediščine, leta 2009 mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv ‚zaslužni profesor’. Leta 1991 mu je takratni predsednik RS, Milan Kučan, podelil Red dela z zlatim vencem.

Kljub odhodu v več kot zasluženi pokoj še vedno neutrudno in predano deluje tudi na področju varstva kulturne dediščine. Ima nešteto zamisli, iz katerih se iskri ustvarjalni naboj in želja po izboljšanju sistema in razumevanja varstva kulturne dediščine. Skupaj s svojo življenjsko in strokovno sopotnico, ženo in etnologinjo, Majdo Fister, še vedno potujeta, analizirata in raziskujeta. Oba sta pravi zakladnici znanja, izkušenj in duhovne širine, ki oplemenitita vsakogar v njuni bližini.

 

B I B L I O G R A F I J A

Fistrova bibliografija s področja varstva kulturne dediščine, zgodovine arhitekture, teorije arhitekturne stroke in specifičnih oblik urbanističnega načrtovanja obsega preko 650 naslovov, od tega 32 monografskih publikacij, med katerimi še posebej izstopajo: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine (1979), Arhitektura slovenskih protiturških taborov (1975), Metodologija in modeli revitalizacije starih mestnih in vaških jeder (1981), Umetnost stavbarstva na Slovenskem (1986), Erlebte Achitektur in Südkärnten (1991), Reurbanizacija /prenova naselbin in arhitekture - metodologija načrtovanja (2007) ... preko 250 znanstvenih člankov, 25 monografsko obdelanih raziskovalnih projektov, večje število referatov in predavanj z domačih in mednarodnih strokovnih ali znanstvenih kongresov, strokovnih prispevkov itd.

S sodelavci je pripravil in objavil posebne prostorske študije. Med najodmevnejše sodijo Arhitekturne krajine in regije Slovenije ter Glosar arhitekturne tipologije Slovenije (1992) in Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju RS (2001). Te so bile kot strokovno gradivo vključene v prostorski razvoj Slovenije - Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOPE (2004).

Svoje znanstvene in strokovne dosežke ter številna slikarska dela je predstavil v Sloveniji in Avstriji na 15 samostojnih razstavah.

Leta 1999 je bil v okviru projekta PHARE soavtor pilotnega projekta prenove naselja Štanjel, s sodelovanjem Komisije za kulturno dediščino pri Svetu Evrope pa avtor vzorčnega projekta prenove mestnega jedra Škofja Loka - obe naselji sta registrirani kot kulturna spomenika najvišje kategorije in predlagana za uvrstitev v svetovno dediščino.

Zaradi obsežnosti njegovega opusa predstavljamo le njegova najbolj vplivna in obsežna dela. V seznamu člankov pa predvsem tiste, ki so vezani na obravnavano območje Gorenjske.

 

M O N O G R A F I J E

1. FISTER, Peter. Umetnost stavbarstva na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. 439 str.

2. FISTER, Peter. Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. 184 str.

3. FISTER, Peter. Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana: Partizanska knjiga: Oddelek za arhitekturo Univerze, 1979. 174 str., [194] str. pril.

4. FISTER, Peter. Arhitektura Zilje, Roža, Podjune. Celovec: Mohorjeva založba, 1989. 272 str., ISBN 3-85013-132-7.

5. FISTER, Peter, BOH-PEČNIK, Nuša, DEBEVEC, Leon, DEU, Živa, KAVČIČ, Mateja, LAH, Ljubo. Arhitekturne krajine in regije Slovenije, (Prostor, Arhitekturna identiteta, Poselitev, 2). Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje, 1993. 245 str., [1] zganj. zvd. ISBN 961-90033-1-4.

6. FISTER, Peter, BOH-PEČNIK, Nuša. Glosar arhitekturne tipologije, (Prostor, Arhitekturna identiteta, Poselitev, 1). Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje, 1993. 144 str., ISBN 961-90033-0-6.

7. PLEČNIK, Jože, KREČIČ, Peter, FISTER, Peter, KOVAČ, Milan. Arhitekt Jože Plečnik: 1872-1957: Dunaj - Praga - Ljubljana: razstava v Stockholmu [januarja] 1994. Stockholm: Arkitekturmuseet, 1994. 120 str.

8. KUŠAR, Jože, FISTER, Peter. Prenova Knafjeve hiše na Dunaju = Umbau des Knaffel'schen Stiftungshauses. Ljubljana: Rektorat Univerze: Fakulteta za arhitekturo, 1999. 100 str. ISBN 961-6160-12-5.

 

I Z V I R N I    Z N A N S T V E N I    Č L A N K I

  • FISTER, Peter. Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stanovanjskega poslopja na osrednjem Gorenjskem med srednjim vekom in barokom. Tradit. - Inšt. slov. narodop. Ljublj., 1974, 3, str. 113–132.
  • FISTER, Peter. Antropologija arhitekture – novost ali prezrta smer? = Architectural anthropology - a novelty or a forgotten idea. V: TOMAZO-RAVNIK, Tatjana (ur.). Antropološki zvezki 4. Ljubljana: Društvo antropologov Slovenije, 1996, str. 173–177.
  • FISTER, Peter. O slovenskem muzeju arhitekture - "skansen" kot del slovenskega prostora. Glas. Slov. etnol. druš., 1992, let. 32, št. 3, str. 15–22.
  • FISTER, Peter. Črne gradnje kot dediščina časa, prostora in družbe. Teor. praksa, 1993, let. 30, št. 5/6, str. 459–465.

 

S T R O K O V N I    Č L A N K I

Peter Fister je redno objavljal v strokovni publikaciji Varstvo spomenikov. Objavil je preko 165 člankov in poročil. Predstavljamo nekaj obsežnejših člankov:

  • FISTER, Peter. Rekonstrukcije z uporabo merskega modula in proporcionalnosti. Varstvo spomenikov, 1969, let. 12: 1967, str. 42–48.
  • FISTER, Peter. Spomeniškovarstvena sanacija mesta Kranja. Varstvo spomenikov, 1969, let. 12: 1967, str. 56–60.
  • FISTER, Peter. Doslovče. Varstvo spomenikov, 1970, let. 13/14: 1968/1969, str. 254–255.
  • FISTER, Peter. Obnavljanje starih polihromacij na sakralni arhitekturi. Varstvo spomenikov, 1970, let. 13/14: 1968/1969, str. 93–106.
  • FISTER, Peter. Mali grad v Kamniku: konservatorski problemi. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 59–64.
  • FISTER, Peter. Odstranjevanje vlage iz zidov. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 121–137.
  • FISTER, Peter. Bodešče: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 180.
  • FISTER, Peter. Kropa: etnografski spomeniki. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 226.
  • FISTER, Peter. Študij barvne podobe starega Kranja in Tržiča. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 103–120.
  • FISTER, Peter. Kamnik: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 188–189.
  • FISTER, Peter. Kranj: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 193–194.
  • FISTER, Peter. Radovljica: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1972, let. 15: 1970, str. 201.
  • FISTER, Peter. Tržič: etnografski spomeniki. Varstvo spomenikov, 1975, let. 17/19, 2: 1975, str. 211–212.
  • FISTER, Peter. Delo na spomeniških gradovih, Grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem = Work on castle monuments. Varstvo spomenikov, 1975, let. 17/19: 1975, str. 5–32.
  • FISTER, Peter. O predlogu za izboljšanje Beneške listine. Varstvo spomenikov, 1975, let. 17/19: 1975, str. 127–134.
  • FISTER, Peter. Kranj: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1975, let. 17/19: 1975, str. 165–168.
  • FISTER, Peter. Krumperk: umetnostni in urbanistični spomeniki. Varstvo spomenikov, 1975, let. 17/19: 1975, str. 165–168.
  • FISTER, Peter. O dokumentiranju: uvedba enotnega sistema topografranja arhitekture = About the documenting. Varstvo spomenikov, 1976, let. 20: 1975, str. 150–193.
  • FISTER, Peter. Šivčeva hiša v Radovljici. Varstvo spomenikov, 1977, let. 21, str. 45–62.
  • FISTER, Peter. Etnologija in arhitektura. Glas. Slov. etnol. druš., 1981, let. 21, št. 1, str. 24.
  • FISTER, Peter. Obnova kritja streh z bobrovcem. Varstvo spomenikov, 1984, let. 26, str. 65–77.
  • FISTER, Peter. Novi pomen prenove kot delacelovitega varstva, urejanja in gradnje prostora. Urbani izziv, oktober 1991, št. 16/17, str. 7–10.
  • FISTER, Peter. Za in proti identiteti v arhitekturi = Yes and no for identity in architecture. AB, Arhit. bilt., oktober 1993, let. 23, št. 117/118, str. 76–85.
  • FISTER, Peter. Kozolce ohranjati, ali jih prepustiti pozabi?. Republika (Ljubl. 1992), 26. junij 1994, str. 19.

 

O B J A V L J E N I    P R I S P E V K I    S  P R E D A V A N J A    N A   Z N A N S T V E N I H  K O N F E R E N C A H

  • FISTER, Peter. Ljudska arhitektura v odločitvah o urejanju prostora danes: 3. konferenca ALPE ADRIA o ljudski arhitekturi med Alpami in Jadranom, Gozd Martuljek 1993. Glas. Slov. etnol. druš., 1993, 33, št. 3/4, str. 20–26.
  • FISTER, Peter. Ljudska arhitektura v odločitvah o urejanju prostora danes. V: Referati, celote. Koreferati, povzetki. Ljubljana: Univerza, Šola za arhitekturo, 1993, 1 disketa. Sistemske zahteve: Microsoft World for Windows 2.0.
  • FISTER, Peter. Nove smernice v raziskovanju ljudske arhitekture. V: Nova definicija ljudske arhitekture, Izbor referatov. Ljubljana: Univerza, Arhitektura, 1994, str. 21–32.
  • FISTER, Peter. Razmerja med teorijo in prakso: pričakovanja in realnost = Relations between theory and practice: expectations and reality. V: Ljudska arhitektura jutri: [teksti referatov]. Ljubljana: Delovna skupnost Alpe Adria [et al.], 1995, 1 disketa.
  • FISTER, Peter. Iskanje resnic o vlogi gradenj v današnjem času, prostoru in družbi. V: Kaj lahko danes naredimo z nepravo arhitekturo: Univerza v Ljubljani, Šola za arhitekturo. Gornja Radgona: Ljubljanski sejem, Pomurski sejem, 1993, str. 23–33.
  • FISTER, Peter. Resnična in izmišljena problematika trgov v starih in novih mestnih jedrih. V: Trgi na Slovenskem: urbani prostori: posvet: Piran 12. in 13. maj 1994: [povzetki predavanj]. Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 1994, str.[2].
  • FISTER, Peter. New problems in planning and realization of the revitalization of a historic town center in Slovenia: Škoča Loka as a model: (pilotproject). V: ČERNIČ-MALI, Barbara (ur.), DIMITROVSKAANDREWS, Kaliopa (ur.), TURNER, Bengt (ur.).
  • Conference proceedings. Ljubljana: Urbanistični inštitut Republike Slovenije: = Urban Planning Institute of the  Republic of Slovenia; Gävle: European Network for Housing Research, 1998, str. 126–138.

 

O B J A V L J E N O    P R E D A V A N J E   N A  S T R O K O V N I    K O N F E R E N C I

  • FISTER, Peter. Slovenske arhitekturne krajine in arhitekturne regije (arhitekturna identiteta slovenskega prostora). V: STANIČ, Ivan (ur.). Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije. Postojna: Zveza društev urbanistov Slovenije, [1993], str. 235–241.
  • FISTER, Peter. Vplivi na fizične strukture naselij in kulturno dediščino. V: MEJAČ, Živana (ur.). Načrtovanje in izbor variant daljinskih cest s poudarkom na presojah vplivov na okolje: mednarodni seminar, Portorož, 23. – 25. maj 1994: [zbornik predavanj], (Prostor, Načrtovanje avtocest, Presoja vplivov na okolje). Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, 1995, str. 123–129.
  • FISTER, Peter. Diskusijski prispevek ob strokovnem srečanju Svetovnega dneva urbanizma in Svetovnega dneva habitata. V: DEU, Živa (ur.). Svetovni dan habitata (3. oktober). Svetovni dan urbanizma (8. november): zbornik strokovnega srečanja, Ljubljana, 8. november 1996. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, 1997, str. 69–75.

 

Hvala vam za ogled naše spletne razstave.

Razstavo si bo ob ugodnih epidemioloških razmerah, z upoštevanjem priporočil NIJZ, možno ogledati tudi v razstavišču na ZVKDS, OE Kranj, Tomšičeva 7, 4000 Kranj.

 

Utrinki iz otvoritve razstave Konservatorsko delo prof. dr. Petra Fistra na Gorenjskem z dne 22. 01. 2021 v Galeriji dr. Ceneta Avguština na ZVKDS, OE Kranj: 

Razstava v Galeriji bo odprta do 22. 02. 2021.
Za voden ogled, ob upoštevanju epidemioloških razmer in ukrepov NIJZ, se predhodno najavite na maja.avgustin@zvkds.si, za ogled pa na natasa.ulen@zvkds.si 

Za vse tiste, ki želijo več/bolj podrobno videti, več izvedeti o njegovem delu:

© 2015 ZVKDS, VSE PRAVICE PRIDRŽANE