Konservatorski načrt, ki ga je izdelal Restavratorski center  ZVKDS, predpisuje obnovitvene posege na gotskih kamnitih stavbnih elementih, na podlagi izvedenih raziskav pa tudi obnovo fasade z rekonstrukcijo ometov, ki so primerni za spomenik.

Konservatorske odločitve temeljijo na  analizah originalnih struktur spomenikov, kjer so materialni oziroma fizični dokazi ključnega pomena. Cilj konservatorskih posegov je,  da spomenik s prezentacijo gotskih fasad pridobi na avtentičnosti svoje podobe.

Materialni viri so v konservatorski praksi razvitih evropskih držav zato ključni pri sprejemanju odločitev. V primeru »benečanke«  gre za rekonstrukcijo najstarejšega znanega apnenega ometa, pri čemer ne gre samo za barvo, temveč tudi za tehnologijo izdelave ometa.

Znano je tudi, da je zadnja temeljita obnova beneške hiše potekala v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja, in hiša je svojo rdečo podobo dobila šele 1959, intenzivno rdečo barvo kot jo poznamo danes pa šele leta 1987. 

Na podlagi rezultatov dosedanjih raziskav posvetovalna skupina predlaga izvedbo zaključnega sloja ometa v najtemnejši barvi pripravljenih vzorcev, ki se najbolj približa najdenemu ometu. Odločitev o svetlejši barvi fasade beneške hiše temelji na virih, rezultatih raziskav in kontinuiteti pristopov pri obnovah fasad Tartinijevega trga v zadnjih dveh desetletjih, pri čemer je obnova beneške hiše zadnja v nizu sodobnih prenov fasadnega plašča trga. Izbrana barva temelji na tehnološki sestavi malte za omet, ki sledi beneški in beneško vplivani arhitekturi. Ugotavljamo, da v primeru, če bi se pri sedanji obnovi odločili za drugačen pristop, kot je uveljavljena praksa zadnjih desetletij, ki temelji na mednarodno uveljavljeni konservatorski doktrini, bi lahko prišlo do razvrednotenja zgodovinske pričevalnosti spomenika in posredno njegove okolice ter do nadaljevanja zavajanja tako strokovne kot laične javnosti. Zato skupina predlaga svetlejšo barvo za končno prezentacijo fasade beneške hiše.