Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center je po letu 2009, ko so bili uspešno zaključeni konservatorsko-restavratorski posegi na Tintorettovi oltarni sliki, prevzel v restavratorsko delavnico tri baročne slike iz novomeške stolne cerkve. Več let trajajoči konservatorsko-restavratorski posegi na njih so doprinesli nekaj pomembnih novih spoznanj o umetninah, ki jih hrani novomeška stolnica.

Pri restavriranju starih slik, ki imajo za sabo kar nekaj zgodovine, so mogoča najrazličnejša presenečenja in to je tudi najlepši del restavratorskega posla. Izgubljeni detajli, pogosto pa tudi cele figure se lahko skrivajo pod debelimi nanosi preslikav  in včasih že pod nanosi lakov, ki so tako potemneli, da je razbiranje ključnih podrobnosti bistveno oteženo. Pod sliko, ki jo rentgeniziramo, se lahko skriva tudi popolnoma druga slika, ki s tisto na površju nima prav ničesar skupnega, pogosto niti avtorja ne. V vseh naštetih primerih pa na nove možnosti opozarja kar nekaj namigov: praviloma gre za mastne in debele nanose barv in laka, ki prikrivajo spodnje plasti, ali reliefne sledove čopiča, ki se ne vklapljajo v gradnjo zgornjih slojev slike, preslikave pa tako ali tako že na prvi pogled učinkujejo kot tujek.

Pri slikah, ki jih dobimo v restavriranje, so sledovi prejšnjih posegov prej pravilo kot izjema, prav tako pa je najpogosteje nemogoče dobiti kakršne koli podatke o njih. V veliki meri je opazno, da se je v preteklosti restavratorska praksa izvajala provizorično, brez ustrezne izobrazbe, kriterijev in etike, kar je bilo v skrajnem primeru lahko tudi usodno.