Iskalnik

Kontakt

RSS

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

Odstiranja

Avtor: Tanja Hohnec, ponedeljek 20.11.2017

“Svet je knjiga in kdor ne potuje, je prebral le eno stran.” (Sv. Avguštin)

Saj veste, kako je, kadar se »spomeničar« odpravi na potovanje ali na počitnice! Poklicna deformacija konservatorja je tako globoko zasidrana, da ne moreš brez nekritičnega ali opravljivo stokajočega opazovanja okolice, pametni telefon pa ti našteje vsaj deset tisoč korakov, ko divjaš za ogledi kulturnih spomenikov. Na naravo, ljudi, drobce vsakdanjosti skorajda pozabiš. Dokler se ne preseliš. Tedaj se pogledi spremenijo. Zelo spremenijo.

Ko smo se z družino avgusta 2015 za določen čas preselili v Kanado, sem to vzela kot izjemno življenjsko priložnost in darilo nekajletnega potovanja. Po dveh letih sem tako nabasana z vtisi vseh sort, da jih je potrebno nekoliko sortirati in razsejati. Ne glede na konglomeracijo kultur, ali morda prav zato, in mlado severnoameriško zgodovino, so popotovanja na tej strani vedno začinjena s konservatorskimi pogledi.

Verjamem, da se Kanada v potovalnem načrtu potujočih Slovencev najbrž znajde bolj po naključju kot načrtno, morda z obiskom sorodnikov ali v povezavi s potovanjem po ZDA, ogledom Niagarskih slapov, od koder je do Toronta le dobra ura in pol vožnje z avtomobilom.

Toronto nas, Evropejcev, okuženih z materialno zgodovino vsaj od Rimljanov dalje in navdušenih nad ogledi zgodovinskih spomenikov in stilno raznolikih in bogatih srednjeveških mest, na prvi pogled mogoče ne bo pritegnil. Privlači pa drugače.

Je prestolnica s skoraj trimiljonskim prebivalstvom, ki skupaj s štirimi pripadajočimi okrožji t. im. Greater Toronto Area (GTA) šteje več kot šest milijonov prebivalcev. Bohoti se z  moderno arhitekturo, ki daje vtis natlačenosti in prepleta s prometno infrastrukturo. Metoda fasadizma je pri ohranjanju stavbne dediščine zelo pogosta in na trenutke nasilna in groba.  Je mlada prestolnica, ki se je v dobrih dvestotih letih razvila iz majnega trgovskega mesta York, a je že leta 1970 prevzela gospodarski primat Montrealu. Je prestolnica priložnosti, izjemnih in pogumnih arhitekturnih dosežkov ter premišljenih urbanističnih rešitev z brezmejno svobodo urbanega krajinarstva in nekaj zaplatami zgodovinskih vrtov. Je živahna multikulturna prestolnica doživetij in na prepihu izzivov.

Kanadčani se - z izjemo mesta Quebec in Montreal - ne morejo pohvaliti z ohranjeno stavbno dediščino starejših zgodovinskih obdobij, zato je vse kar diši po starem, večinoma datirano v drugo polovico 19. stoletja, pretežno pa v prvo polovico 20. stoletja. Razlog, da bomo v Torontu težko našli kaj starejšega je tudi požar, ki je leta 1849 dodobra uničil najstarejši mestni predel. Iz tega obdobja sta se na primer ohranili vili premožnih gospodarstvenikov na severnem območju mestnega središča (Casa Loma in Spadina) ter številni stavbni pričevalci industrijskega razvoja ob obali jezera Ontario, ki so z obnovo in ponovno uporabo v sodobnosti postali predvsem prvovrstne turistične atrakcije. Zaradi novejše zgodovine lahko vidimo veliko »Rakuševih mlinov«. Remiza s parkom (Roundhouse) in historično območje Destilarne (Destilary District) sta za vse konservatorske sladokusce zelo privlačni in aktualni temi. Tudi zato, ker revitalizacija, predvsem pa primerno sodobno upravljanje, nostalgično opozarjata na naše izgubljene priložnosti. Seveda sta javnost in stroka vedno razdvojeni. Kompromisi? Kdaj je preveč in/ali kdaj ne dovolj? 

© 2015 ZVKDS, VSE PRAVICE PRIDRŽANE