Razumljivo in berljivo že na prvi pogled, saj je varstvo kulturne dediščine v rokah samostojnih kulturnih politik posameznh provinc, organizirano pa pretežno skozi prostorsko načrtovanje posameznih mestnih uprav.
Montreal se nahaja na otoku, območje so seveda najprej naseljevala staroselska ljudstva, nato so ga zavzeli Francozi in leta 1642 ustanovili Montreal. Celotna provinca Quebec je v 19. stoletju pripadala Angležem, kljub njihovi dvestoletni vladavini in pregovorni multikulturnosti pa težnje po odcepu in samostojnosti province še niso zamrle.
Montreal je poln zanimivih predelov, ki jih je vredno obiskati in so dostopni z metrojem. Ogled botaničnega vrta in olimpijskega kompleksa s planetarijem ter Biodoma s predstavitvijo petih ekosistemov je zagotovo odlično preživet dan za vsakogar.
V zahodnem delu mestnega središča najprej trčim v stolpnice z arhitekturnimi dosežki zadnjih desetletij, ki so največkrat plod naročila finančnih korporacij. Bolj od bahave finančne četrti pa pritegne ogled Centra kanadske arhitekture. Center je oblikovno ravnotežje med starim in novim, je izjemna povezava med obnovljeno historično vilo Shaughnessy iz leta 1874 in novo javno zgradbo iz leta 1989, arhitekta Phyllisa Lamberta.
Kompleks je umeščen med park Bile na severu ter reurbaniziranim in redefiniranim območjem prometnice iz sredine 20. stoletja in zgodnjega industrijskega predela na jugu. Tu je arhitekt Melvin Charney z oblikovanjem mestnega in umetnostnega vrta celotno območje povezal v prijazen dialog med naravo, arhitekturo, zgodovino in urbano krajino. Razsežnost arhitekturnega/kulturnega središča je z mislijo arhitekta Phyllisa Lamberta, ki je poudaril, da to ni muzej, kjer postaviš arhitekturo na ogled, ampak je inštitucija raziskovalnega značaja z mislijo, da sta varstvo arhitekturnih stvaritev javna dobrina in skrb, toliko bolj razumljiva (https://www.cca.qc.ca/en/visit).
Staro mestno jedro vzdolž obrežja reke svetega Lawrenca, ki kot vsa obvodna mesta ustvarja slikovit in privlačen mestni predel, pa je toliko bolj »evropsko«, saj je eno redkih mestnih predelov v Kanadi, zaprto za promet in z urejeno cono za pešce. S krajinsko ureditvijo in revitalizacijo pristaniškega predela pa mesto ne zaostaja za ostalimi svetovnimi prestolnicami.
Kogar sta v Celju navdušila Knežji dvorec in razstava »Mesto pod mestom«, mora obvezno obiskati arheološki in zgodovinski muzej Pointe-à-Callière, ki ima zanimivo zgodbo, vredno pozornosti. Kraljeva zavarovalnica iz leta 1861, ki je prvotno stala na tem mestu, je kot nekoliko večji ljubljanski »Peglezn« na Poljanski cesti zaključevala ulični trikotnik in se ozirala na trg Place Royale. Zaradi večletne opuščenosti in statične ogroženosti je bila porušena in na njenem mestu je kraljevalo parkirišče. Zveni znano? Leta 1980 so se na podlagi analize arheološkega potenciala pričele sistematične arheološke raziskave z željo in jasno vizijo po ustanovitvi muzeja v epicentru mestnega nastanka. Izkopanine pričajo o izjemnem najstarejšem mestnem predelu, najstarejši razstavljeni predmeti pa segajo v leto 1000. Po dvanajstih letih raziskav in skrbnega načrtovanja so arheologi, kulturni antropologi in zgodovinarji (mimogrede: zelo pogosta študijska izbira in povezava na kanadskih univerzah) prišli do arheološkega muzeja, mesto do novih zgodovinskih dejstev in ponudbe, obiskovalci pa do nove edukativne znamenitosti.
Arheološki in zgodovinski muzej, odprt leta 1992 ob praznovanju 350. obletnice ustanovitve Montreala, sestavljata dve stavbi, ki sta med seboj povezani tudi pod površjem. Stalna razstava, ki govori o francoski in angleški prevladi med 17. in 19. stoletjem, se prične pod našimi nogami. V plasteh zgodovine se najprej širi pod današnjim trgom Place Royal, ki je bil po končanih izkopavanjih oblikovan kot »arheološka kripta«. Nato potujemo skozi čas in navzgor skozi stavbe na prosto. Razstavišče se po zasnovi simbolično navezuje na arheološko stratigrafsko metodo izkopavanja. Čeprav je celjska razstava zgodovinsko bogatejša in dragocenejša, pa je montrealska vsebinsko veliko bolj izpovedna ter muzeološko nadgrajena tako, da omogoča sodobno in vrhunsko komunikacijo z obiskovalci. Ostanki stavb in številni izkopani predmeti, ohranjeni in razstavljeni v izvirnem okolju, pripovedujejo zgodbe s pomočjo multimedijske tehnološke dovršenosti in inovativnosti digitalne dobe. S sprehodom skozi čas se seznanjamo z mestom na križišču preseljavanja, cvetočega in živahnega trgovanja, z obdobji gospodarskih in družbenih sprememb, podrobneje spoznamo bivalno kulturo in mestno infrastrukturo od cestišča in kloake do načina gradnje in uporabe materialov. Dotakne se nas področje duhovne kulture z izjemnim ter s spoštljivo in prepričljivo scenografijo prikazanim prvim krščanskim pokopališčem iz 17. stoletja, kjer so tedaj skupaj pokopavali tako staroselce kot kolonialne priseljence in utopično negovali idejo o sožitju. Z razstavo, ki priča o nenehnih vzponih in padcih mestnega razvoja, ki govori o priseljevanju različnih evropskih narodov, o različnih religijah, se sprehodimo vse do 19. stoletja, nato pa iz podzemlja vstopimo v 21. stoletje modernega muzeja in njegovega premišljenega arhitekturnega oblikovanja kot poklona arheologiji (https://pacmusee.qc.ca/en/).
Ko sem zunaj, bi se najraje spet vrnila in vse še enkrat podoživela in pregledala, a mestni vrvež in »pariške ulice« vabijo tudi v druge prostore in kotičke. Lepo je. Poleti. Če ne bi bile zimske temperature tako neznosno pod lediščem in v kosteh, bi morda celo razmislila o preselitvi v »evropski« predel Kanade.
Dr. Tanja Hohnec
