Ljubljanica, lenobni rečni tok, ki pozna vso zgodovino Ljubljane. Ne glede na to, kako se je premikal njen tok, so ob njej gradili najprej mostiščarji, skrivnostni prebivalci barja z visoko razvito bivanjsko kulturo, kasneje Rimljani, ki so ob njej postavili prvi vojaški tabor in pozneje obzidali mesto Emona.

V srednjem veku so se prvi naselili ribiči nekje na območju tržnice, malo kasneje  pa so graščaki sezidali nekatere gradove, kot je Kodeljevo. Ves ta čas pa so v Ljubljanici čofotali otroci, se po njej vozili čolnarji, klepetale ljubljanske perice, v njej pa se je tudi cel teden pobiral raztopljeni sladkor po požaru Cukrarne.

Pred drugo svetovno vojno si poleti  moral priti zelo zgodaj na Špico, če si želel najti svoje mesto za sončenje in kopanje ali pa za srečanje s prvo ljubeznijo.

Danes pa lena Ljubljanica še vedno opazuje življenje okoli sebe. Množice se pomikajo po ulicah ob njenih bregovih in marsikdo pomisli, da bi se v njej okopal. Barva ravno ne vabi, vonj včasih tudi ne, vendar obstajajo obljube, da bo nekoč drugače, ponovno mestno kopališče … počakajmo.