Po podatkih Svetovne turistične organizacije UNWTO je kulturni turizem najhitreje rastoča veja turizma. Rast do leta 2020 naj bi znašala kar 15% medtem, ko se predvideva povprečna 4% rast za celotni turizem na svetu (Tourism2020 VisionEurope2000). Po neki raziskavi, ki jo navaja publikacija Tourism for Development – Volume I: Key Areas for Action tovrstni turisti, zapravijo 80 odstotkov več sredstev na dan, popotniki pa se ostajajo na obiskanih destinacijah dlje časa. V teh počitniških mesecih, ko bomo Evropejci bolj ali manj postali tudi turisti, upam, da »kulturni«, se nam lahko zgodi, da nas bodo na lokacijah s posebno avro poleg lepo obnovljenih gradov, dvorcev in cerkva ali izjemnih umetniških stvaritev in drugih artefaktov preteklega časa pričakale tudi dolge čakalne vrste, ki se bodo vile med arheološkimi ostalinami, po starodavnih mestnih jedrih, muzejskih sobah in bomo zaman iskali prosto klopco pod cvetočimi nasadi umetelne vrtno-arhitekturne dediščine.
Posledično se tako nehote zastavlja vprašanje, kako ponuditi ostaline tam, kjer je Povpraševanje že zdavnaj preseglo Ponudbo. Morda še ne v Sloveniji, če izvzamem mestno jedro Ljubljane in blejski grad v poletnih večerih ter Piran sredi avgusta, pa še kaj bi lahko omenila, marsikje v Evropi pa gotovo že.
V ekonomiji je navadno glavni regulator med obema P-jema cena. Pa vendar, kulturne ostaline so last nas vseh, zato je dostop do njih naša temeljna pravica.
Za urejanje dostopa strokovnjaki priporočajo oblikovanje upravljavskega načrta za lokacijo, včasih tudi omejevanje števila obiskovalcev, povečanje števila skrbnikov in vodnikov, z uvedbo lokalnih davkov naj bi se generirala sredstva, ki bi se potem neposredno investirala v obnovo, vzdrževanje pa tudi zaščito (preveč) obiskanih lokacij, oblikovanje poti kulturne dediščine, ki omogočajo večjo razpršenost obiskovalcev; tak primer je območje Pet zemlja (Cinque Terre) ob Ligurski obali, pa še mnogi drugi.
Mi, promotorji kulturne dediščine in snovalci promocijskih materialov, brošur ter letakov zanjo, pa ob tem razmišljamo, ali naj na letak dodamo informacije, ki jih sicer najdemo le v boljših turističnih vodnikih ali na preverjenih forumih, kot na primer, naj obiščejo grad le v zimskih mesecih, ko dežuje, ali v zgodnjih jutranjih urah, recimo ob 5.00.
Naj na zloženko dopišemo, da v poletnih mesecih, ko je grad polno zaseden, lahko obiščejo tudi grad v sosednji dolini, ki je veliko manj obiskan, morda ni tako slikovit, pa vendar lahko ponudi odlično, morda še bolj avtentično izkušnjo. Ali pa naprimer, če je vrsta pred muzejem predolga, naj se ohladijo z izvrstnim domačim pivom v vaški gostilni Birt, lahko pa tudi, naj potrpijo, saj si ga je vredno ogledati. V digitalni dobi bi si lahko pomagali tudi s spremljanjem obiska v živo, a kaj ko je pot do tja dolga vsaj uro in se medtem marsikaj spremeni.
Vprašanja, s katerimi se do sedaj, ko smo naše kulturne ostaline želeli pokazati čim večjemu številu obiskovalcev, res nismo ukvarjali, v prihodnosti pa bomo očitno odkrivali nove načine, nove meje promocije – trajnostne seveda.
Ob tem pa upoštevajmo pravilo dvojnega P in ponudimo obiskovalcem, skladno s strategijo Operativnega načrta trženja kulturnega turizma Slovenije 2018-2020 (ONKULT) čim več obnovljenih in vzdrževanih spomenikov, prezentiranih ostalin ter z njimi povezanih doživetij nam samim pa kakovostnejše življenjsko okolje.
