Iskalnik

Kontakt

RSS

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

KAŠČE ZGORNJE SAVINJSKE DOLINE

Avtor: dr. Tanja Hohnec, torek 04.08.2020

Skoraj vsaka kmetija v Zgornji Savinjski dolini je imela kaščo ali »kašto« bodisi kot samostojno stavbo bodisi kot prostor pod streho večnamenskega gospodarskega poslopja. Tu se nahajata tudi eni najstarejših kašč v Sloveniji, Tominškova v Rovtu pod Menino z letnico 1686 in Podmeninškova v Tiroseku z letnico 1688.

V register kulturne dediščine jih je posamezno ali v sklopu domačije na območju vseh sedmih občin vpisanih 110, torej kar tretjina vseh kašč z območja pristojnosti ZVKDS, OE Celje s 330 primeri. Na območju Slovenije je v register vpisanih 947 kašč, ob čemer je potrebno pojasniti, da so med njimi tudi gospodarska poslopja s prostori kašče. Dokler so mleli mlini - in to je bilo marsikje vse do sedemdesetih let 20. stoletja – so v skrinje shranjevali »soržco«, mešanico pšenice in rži, ajdo, oves ali koruzo. Čeprav je danes dejavnost shranjevanja okrnjena, saj so skrinje z žitom prazne, pa so stavbe in prostori v veliki meri še vedno namenjeni različnim oblikam hrambe. V kletnih prostorih je navadno ozimnica, prostori kašče pa služijo shranjevanju različnih predmetov, orodja, ponekod so primerni tudi za sušenje savinjskega želodca in drugih mesnin (Florjan pri Gornjem Gradu). Nekatere kašče so preurejene v priročne delavnice, najradikalnejša preobrazba, ki jo je moč opaziti, pa je »shranjevanje avtomobila« (Šmiklavž pri Gornjem Gradu). Zaradi primerne velikosti oziroma majhnosti se kašče včasih znajdejo tudi na nepremičninskem trgu. Prenesene so bile k »odrešitelju« in služijo za shranjevanje njegovega dobrega počutja ob vikendih (Primož pri Ljubnem) ter v druge turistične namene (Mozirski gaj, domačija Koklej v Podveži, vstopna točka v Logarsko dolino). Pogosto se zanje najdejo tudi »mehke vsebine«, saj so nekatere postale depoji lokalnih ali družinskih muzejskih zbirk (Vorhova kašča v Spodnjih Krašah). 

Kašče so večinoma postavljene v okviru domačije in čim bližje stanovanjski hiši. Glede na gabarit, notranjo zasnovo in zunanjo podobo pa so zelo različne; na eni strani glede na uporabljeno gradivo in velikost odsevajo premožnost kmeta in velikost kmetije, na drugi strani pa se s postavitvijo v prostor prilagajajo prostorskim danostim ravninskih ali hribovitih, strmih predelov. Zato so lahko vrhkletne, zidane ali lesene na zidani kletni osnovi  in tudi s tako imenovano »gornjo kaščo« na podstrešju. Lahko so eno ali več prostorne. Lahko so v celoti lesene in postavljene le na ozek pas kamnitega podstavka. Z dveh fasad jih velikokrat opasuje lesen gank z bogato izrezljano ograjo ali zaprt hodnik – plašč. Zidane kašče včasih navzven dajejo vtis stanovanjske hiše, saj so ometane in poudarjene z bogatimi arhitekturnimi členi, kot je na primer arkadni prehodni hodnik s kamnitimi stebriči iz zelenega tufa. Tudi fasade imajo neredko floralne okraske in druge členitve iz ometa ter stenske poslikave. Lesene stene so navadno tesane, redkeje so iz polkrožnih in okroglih brun. Lastniki in mojstri so se pri tesanju posebej potrudili in so pogosto uporabili vezavo na »lastovičji rep«. Ponekod je celo dvojni ali trojni, s čimer so želeli poudariti estetski vidik, zahtevnost dražje vezave, tesarsko znanje in s tem tudi družbeno veljavo. Uporabljen je smrekov, borov ali macesnov les. Najpogostejša kritina so bili macesnovi »šiklni« ali ržen škop. Skozi desetletja obnovljenih streh pa so izvirno kritino vse pogosteje zamenjali ročno izdelan cementni špičak in opečni bobrovec, zlasti od sedemdesetih let 20. stoletja dalje salonitne plošče ali druga cenejša pločevinasta kritina. Na izpostavljenih delih ne manjkajo vrezane letnice z inicialkami mojstra ali lastnika ali pa kar obeh. Na kašči pri Požežniku v Florjanu zasledimo napis: Kmet Jakop Štiglic – 1874 – Franc Potočnik Palir. Tudi pri lesenih kaščah je opaziti »mejni zidec«, kjer se  nadstropje od pritličja ali kašča od »gornje kašče« loči z rahlim izpahom in likovnimi zarezami v lesu (kašče na domačijah v Strmcu in Raduhi).

Pri Remšakovih v Mačkinem kotu je ohranjena edina kašča v Savinjski dolini, ki ji je lastnik konec 18. stoletja dal svojevrsten in unikaten pečat. Na lesenih vratih sta poslikavi z motivi Marije snežne in sv. Florjana ter letnico 1790. Poslikave na lesu so, za razliko od pogostejših stenskih poslikav, po mnenju dr. Ivana Sedeja redkost na področju ljudskega stavbarstva. Čeprav bi marsikdo pričakoval leseno kritino – »šiklne«, je bila kašča vedno krita s slamo. Ob obnovi leta 2000 je lastnik poskrbel za gradiva kot nekoč: na njivi so posejali rž in jo ročno poželi za pripravo rženega škopa. Smrekov les je bil posekan v zimskem času in naravno sušen ter ročno obdelan, lastnik je tudi sam izdelal lesene žeblje za obnovo ganka.

Kaščam so glede na razvoj kmetijstva in potreb na kmetijah dodajali različne funkcije. Z obnovo ostrešja in zamenjavo kritine se je neredko povečala tlorisna zasnova, dodana je bila na primer drvarnica, stiskalnica za sadje oziroma »preša« ali z vplivom uvedbe hmelja sredi 19. stoletja v Spodnji Savinjski dolini na nekaterih kmetijah tudi sušilnice za hmelj (kašča v Lepi njivi). Ponekod so zidano nadstropje preuredili tudi v bivalni del za hlapce ali za preužitek, imenovan »štiblc«.

Morda eden od razlogov, da se kašče ohranjajo v tako velikem številu, tiči prav v njeni vsestranski uporabnosti in, za današnji proračun, obvladljivi kvadraturi rednega vzdrževanja.

 

 

© 2015 ZVKDS, VSE PRAVICE PRIDRŽANE