Med odstiranji (nepremične) kulturne dediščine me velikokrat pritegnejo razlogi njenega ohranjanja in njeni upravljavski prijemi v sodobnosti. Nekoč sem zapisala, da upravljanje razumem kot vsebinjenje. Kot proces in trajanje, ki omogočata ohranjanje kultur in dediščine. Objekti, območja in prostori dediščine nastajajo z zgodovinskim plastenjem, ki odsevajo način življenja posameznikov in skupnosti. Ali nekega dne konservator izbere trenutek ter ga zamrzne? Najbrž ne, saj dediščina prehaja v sedanjost in se oblikuje za prihodnost. Ljudje smo njen neogibni del in hkrati razlog njenega nastanka. Saj veste, kokoš ali jajce?

Torontčani bi mi zamerili, a včasih, če me kdo povpraša, vseeno previdno povem, da Toronta pravzaprav ne razumem, da daje vtis »sračjega gnezda«. In tudi povem, da primerljivo - na primer z Montrealom, Chicagom, newyorškim Manhattnom ali celo vedno bolj prebujajočim se delavskim Detroitom - kot celota daje vtis urbanistične konfuznosti. Osebno izkustvo in vtis, seveda ter oko etnologinje. A dejstvo je, da nekdanjega industrijskega predela ob obali jezera (še) niso uspeli povezati v celoto, s primerno širino, ki bi zadihala in dala prostor prebivalcem in obiskovalcem. Mesto se tako hitro širi v višino, da se kakovost bivanja rešuje sproti, naknadno in za nazaj. Dostop do obrežja z glavne postaje Union pa je preprosto nemogoč. Obala je namenjena prestižnim stanovanjskim soseskam in povsem očitno je, da denar odloča in usmerja urbanistično načrtovanje in ne obratno. In ker zaradi gostote pozidave v prestolnici že drastično primanjkuje zelenih površin, je vzniknila ideja o nadkritju železniške proge z ureditvijo parkovne površine. A zelena površina se že v načrtih zmanjšuje na račun obrobne pozidave s stolpnicami. V Kanadi je v marsikaterem kraju dostop do jezerske obale zaradi zasebnega lastništva omejen, saj obalni pas ni javno dobro. Odlično in parkovno je to na primer urejeno v Burlingtonu in Hamiltonu zahodno od Toronta.

V literaturi zasledimo zapise, da ima Toronto pestro zgodovino neobčutljivih in pogosto nepotrebnih rušitev. Še vedno pa se ponaša s posameznimi primeri odlično ohranjene raznolike stavbne dediščine pestrih vsebin, kot so: Old City Hall, mestni vili Casa Loma in Spadina, glavna postaja Union Station, hotela Gladstone in Royal York, gledališči Royal Alexandra Theatre in Elgin Theatre and Winter Garden, tržnica St. Lawrence Market ter remiza (Roundhouse) in destilarna (Distillery District). Številni primeri, četudi odlični, pa žal pogosto delujejo kot nerodni osamelci, stisnjeni in ukrivljeni pod težo sodobnih arhitekturnih mojstrovin, ki jih velikokrat razumem šele ob znanstveni razlagi njenih ustvarjalcev in privržencev. Seveda se Toronto ponaša z nagrajenimi in dih jemajočimi dosežki svetovno priznanih arhitektov, na primer Libeskinda, Gehryja, Bregmana in Hammana ter drugih.

V Kanadi je skoraj kot doma, bodisi da se za ohranitev pričevalcev zgodovine zavzema strokovna javnost, bodisi posamezni dediščinski navdušenci, veliko besede ima tudi konservatorsko društvo, včasih se vključi širša javnost ter tu in tam tudi kakšen župan. V primeru ohranitve in revitalizacije destilarne v Torontu pa je, drugače kot doma, imelo pomembno vlogo in gotovo tudi svojo računico kar nepremičninsko podjetje. A konec koncev – volk sit in koza cela.

Industrijski kompleks destilarne Gooderham in Worts se nahaja v križišču ulic Parliament in Mill, v območju, ki je nekdaj predstavljalo srčiko industrijskega delovanja vzhodnega mestnega obrobja. Ko so bili leta 1850 do tega predela dograjeni železniški tiri, se je območje industrijsko razcvetelo. Angleški mlinar James Worts je ob sotočju reke Don in pristaniškega predela ob jezeru Ontario že leta 1830 najprej postavil vetrni mlin za proizvodnjo moke. Kasneje se je podjetju pridružil svak William Gooderham. Žal je njuno partnerstvo prekinil tragični dogodek, saj je Wortsova soproga leta 1934 umrla pri porodu, James Worts pa naj bi kmalu zatem od žalosti storil samomor. Skrb za njegove otroke je prevzel Gooderham, družinsko podjetništvo pa je nadaljeval z Wortsovim najstarejšim sinom.  Leta 1859 je podjetje zgradilo edino kamnito trinadstropno stavbo, ki je pomenila začetek nagle širitve proizvodnje in izgradnje kompleksa destilarne vse do leta 1890. Kamnita zgradba iz velikih klesanih skladov iz pečenjaka ni naključje. Med proizvodnjo je namreč kar nekajkrat prišlo do eksplozij. Škoda je bila povzročena le v notranjosti, vsakokrat pa je odneslo tudi preprosto in lahko strešno konstrukcijo. Streha je bila hitro sanirana, stavba pa se je zaradi kamnite sestave vedno v celoti ohranila.

V Kanadi je bilo tedaj povsem običajno, da se je žitno zrnje slabše kvalitete uporabljalo za proizvodnjo viskija. Do leta 1861 je podjetje z destilacijo rženih zrn proizvedlo okrog 27 200 litrov viskija na dan, leta 1870 pa so proizvedli že tretjino vse kanadske proizvodnje destilacije rži. Leta 1928 se je podjetje združilo s Hiramom Walkerjem iz Windsorja, nato pa ga je leta 1986 odkupil Allied Lyons iz Anglije, vendar je proizvodnja viskija štiri leta kasneje zaradi insolventnosti po stoletju in pol delovanja usahnila.

Opustelo območje tridesetih opečnih stavb, ki se razsteza na petih hektarjih, je bilo še petnajst let po prenehanju delovanja zanimivo predvsem za filmsko industrijo. Opečne zgradbe in opečno tlakovane ulice so nudile izvirno scenografijo za filme, kot so na primer X-Men, The Hurricane, Chicago. Podatki govorijo, da je bilo v območju posnetkih več kot osemsto filmov in oglaševalskih spotov. Kljub spremembam je območje večinoma ohranilo obseg, podobo, zasnovo ter številne ohranjene detajle in opremo iz leta 1890. Območje destilarne danes velja za enega največjih ohranjenih industrijskih kompleksov v Kanadi, leta 1988 razglašenega za spomenik državnega pomena (National Historic Site).

Leta 2002 je celoten kompleks odkupila družba Cityscape, ki ga je spremenila v raj za umetnostne ustvarjalce, obrtnike ter modne oblikovalce. V številnih nekdanjih proizvodnih objektih in prostorih, na primer dimnici, kotlovnici, prostoru fermentacije, skladišču žganih pijač in drugih so danes pisarne, galerije, restavracije in prodajalne. V območju je tudi nekaj izobraževalnih ustanov in mladinski center. Obrobje pa je, zaradi ekonomske upravičenosti obnove, pozidano s štirimi stanovanjskimi stolpiči. Kjer je bilo mogoče, so številne naprave in oprema razstavljene na izvirnem mestu. Ponekod si lahko ogledamo arhivske fotografije območja destilarne s preloma 20. stoletja.  

Kot obiskovalka vendarle pogrešam stalno »konservatorsko galerijo« z zgodovinskim pregledom, življenjsko zgodbo prvih lastnikov in zaposlenih, z razvojem, pomenom, mejniki in prenovo. Preveč moram brskati za podatki ali celo najeti vodstvo, če želim slišati razlago preteklosti in razumeti urbanistično zasnovo sedanjosti. Kljub ohranjeni zasnovi, ulični mreži, detajlih, v razglasitvi utemeljenih in dosledno navedenih kot »kulturnovarstvene vrednote«, in kljub dejstvu, da je območje razglašeno za spomenik državnega pomena, je njegovo obrobje dograjeno in nadgrajeno s sodobnimi stanovanjskimi površinami in stolpnicami, ki se ponekod celo zajedajo v tako imenovano vrednoto izvirne stavbne mase. Vprašljivo? Provokativno? (Ne)potrebno? Diskutabilno.