De gustibus non est disputandum – o okusih se ne razpravlja, bi moral biti moto aktualnih pogovorov o uporabi barv na naših stavbah. To je ne nazadnje pokazala tudi še ne dokončana razprava med laično javnostjo in stroko ob prenovi fasade Benečanke v Piranu.
Zgodovinsko gledano, so bila naša podeželska mesta, vključno z Ljubljano, v preteklosti veliko bolj pisana in napolnjena z barvito ulično opremo. Že skoraj pozabljena razprava, ali je bila Ljubljana arhitekturno severnjaško ali mediteransko mesto, danes izgublja pomen, ker smo v veliki meri izgnali močne barve, bogato stavbno opremo v pritličjih, pisane izveske, tende in bogato ulično trgovinsko dejavnost vsepovsod. Zdaj prenavljamo akademsko in tako dajemo okolju prevelik pridih akademske estetike. Izvor Slovencev in okus pa sta stoletja ruralna – podeželska, česar pa se prav gotovo ne smemo sramovati. Enaka nasprotja so tudi v naši glasbi. Zato ne bodimo arbitrarni in ne obsojajmo! Treba je upoštevati in razumeti obe strani.
Šele sožitje obeh prinese pomiritev naše duše in estetskih občutkov. Le-te je treba uvajati z ustrezno izobrazbo, zato ukinjanje umetnostne vzgoje in podobnih predmetov iz učnih programov nedvomno ni prava pot. Pretirano sprejemanje tujih vzorov, kar je zadnja moda novih medijev, pa je za nas enaka katastrofa kot pomanjkanje vzgoje.
Če na koncu povzamem besede arhitekta Mihe Dešmana: »Arhitekturna politika si bo prizadevala, da izboljša in naolji odnose v triadi; prvi vogal so ljudje, ki so cilj in smisel delovanja arhitekture, drugi vogal predstavlja politika, ki daje normativni okvir zanjo, tretji vogal pa je stroka.«
Zato še enkrat De gustibus non est disputandum.
