“Blíža se želézna césta ,

Njé se,  ljúbca ! veselim ;

Iz Ljubljáne v drúge mésta,

Kákor tíčik poletim .”[1]

Na Slovenskem smo še do konca 2. svetovne vojne koledarsko leto praznično začeli s trikraljevskimi koledniki. Leta 1945 pa se je predpustnemu času, ki naznanja slovo od zime, pridružil nov praznik. 8. februar je postal Prešernov dan. Njegovo praznovanje  obeležujemo na dveh nivojih: državnem, kjer proslavo določa državni protokol in »ljudskem«, kjer ga s skrbno režijo brezštevilnih različic že skoraj ritualiziranih navad praznujemo v celotni družbeni skupnosti v Sloveniji, med zamejci in izseljenci.

Po SSKJ beseda praznik pomeni »dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj«[2]. Etimološka osnova besede po Francu Marušiču in Roku Žaucerju sicer ni dokončno pojasnjena in nima zanesljive etimologije.  V razlagi, ki se naslanja na Snojev Slovenski etimološki slovar, navajata izpeljavo pomenov besed »praznik« in »prazen« ter njunih razmerij. Obe izhajata iz starocerkvene slovanščine in praslovanščine in pomenita 'dela prost' in 'prazen'. 'Dela prost' se lahko »nanaša na dan ali v narečnih oblikah tudi osebo, kot prešuštnik, lenuh oziroma dela prosta oseba.  Razmerje med 'prazen' in 'dela prost' je razvidno med lat. 'vacuus' in na tej osnovi narejeno francosko in italijansko besedo 'vacances' oziroma 'vacanze', ki pomenita 'počitnice'«.[3]

Prešernov dan je od leta 1991 povsem legitimno tudi dela prost dan. Kot državni praznik kulture je, po nekaterih virih sodeč, unikum v Evropi in v svetu.

Odločitev, da je bila pesnikova smrt proglašena za kulturni dan je bila v zadnjih desetletjih velikokrat polemizirana. Častiti njegovo smrt ali njegovo rojstvo? Za časa življenja je bil »le pesnik in nič druzega več«, je ugotavljal Josip Cimperman leta 1883.[4]

Zgodovinsko gledano, nam Božidar Jezernik pojasni, da so Prešernov dan najprej praznovali na njegov rojstni dan, 8. februar pa da je bil le posledica dnevne politike. »Osvobodilna fronta je namreč leta 1942 potrebovala močan povezovalni element za mobilizacijo proti italijanski okupaciji in ni mogla čakati na Prešernov rojstni dan konec leta. Zato je pozvala Ljubljančane, naj izrazijo svojo slovenskost in s tem nasprotovanje italijanskemu okupatorju s prižiganjem sveč na oknih za Prešernov dan, tedaj na dan pesnikove smrti, 8. februarja.« Tako je do uradne proglasitve državnega praznika leta 1945 februarski dan že postal tradicija, na kateri so, po Jezernikovih besedah, »gradili politično legitimnost nove, revolucionarne oblasti«.[5]

Kako smo varuhi kulturne dediščine povezani s Prešernom?

V Register kulturne dediščine so vpisane  enote dediščine, ki v imenu nosijo Prešernovo ime: ulice, trgi, partizanska tehnika oziroma tiskarna, gledališče, gaj z njegovim nagrobnikom, spomenik in seveda njegova rojstna hiša v Vrbi.  

Letos že šestinsedemdesetič praznujemo Prešernov dan. Zagotovo je 8. februar med Slovenci doma in po svetu že tako zakoreninjena tradicija, ki ima močan simbolni in identitetni pomen. V duhu razumevanja sodobne (slovenske) demokracije je najbolje nekaj dobrega ohraniti in nekaj novega dodati. Praznično kulturno leto pričnemo z 8. februarjem, ki ga nadgradimo s podelitvijo Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada na področju umetnosti. Podeljujejo se od leta 1947, od leta 1955 pa so poimenovane po pesniku. Lahko smo ponosni, da imamo med nagrajenci tudi »varuhinjo kulturne dediščine«, arhitektko Marušo Zorec, ki je leta 2012 prejela nagrado Prešernovega sklada za prenovo grajske pristave gradu Ormož, kar je tako rekoč doslej edina konservatorska državna nagrada.

Tekom koledarskega leta praznujemo uspehe in se veselimo podelitve nagrad s področja kulturne in dediščinske ustvarjalnosti, slovo od poletja naznanimo s »tednom kulture«, leto pa z neformalnim praznovanjem »ta veselega dne kulture«, rojstnega dne Franceta Prešerna, 3. decembra,  zaključimo.

Ko brez mirú okrog divjám,

Perjátli prášajo me , kám?

Kako praznujemo Prešernov dan, je odvisno od nas, praznovalcev: s Prešernovimi poezijami na nočni omarici, z mrmrajočo Zdravljico na ustnicah ali s poslušanjem O, Vrba v urbani hiphop izvedbi; s Prešernovo figo ali čokoladno kroglico za posladkan trenutek ali z dvoevrskim kovancem v žepu za Prešernovo kavo za po poti na sprehodu čez Prešernov trg…

Ostanimo prešerni, tudi brez Prešerna in ne le na praznični kulturni dan.

Dr. Tanja Hohnec