V aprilu mineva 77 let , ko so se 17. aprila 1943 v preprosto iz brun postavljeno barako v Kočevskem rogu naselili prvi prebivalci. V dobrem letu in pol je zraslo naselje 26 lesenih hišic, kjer so bivali predstavniki političnega vodstva narodnoosvobodilnega gibanja in predstavniki zavezniških misij, številni umetniki, znanstveniki. Okupator Baze 20 ni nikoli odkril.

Iz literature...

…"Malo za Pugledom so prišli na TV 14 in tam prenočili, zjutraj 17. aprila pa gredo mimo Cinka in skozi Podstenice ter po gozdni poti mimo bolnišnice Jelendol, za katero samo vedo, vidijo je pa ne, niti ne opazijo kakega sledu o njej, prihajajo v svoj novi dom…«Nenadoma stojimo pred barako,popolnoma novo barako pod dvema orjaškima drevesoma«… Bila je to prva, takrat na hitro postavljena in za silo opremljena baraka, ki so jo kasneje izboljšali in je rabila za obednico in predavalnico, sejno dvorano in klubski prostor. Ob tej baraki se je v letih 1943 in 1944 razraslo celo naselje, ki so ga spočetka imenovali točka 20, potem pa se je uveljavil naziv Baza 20…(Janko.JARC, PARTIZANSKI ROG, 2. dopolnjena izdaja, Maribor, 1977, str.116/117)

Edvard Kocbek je v svojih dnevniških zapiskih 3. maja 1943 tako opisal prvo barako le nekaj dni po naselitvi: »…Mesto za taborišče smo si izbrali v veliki in globoki kotanji, ki se nadnjo nagibata košata bukev in zelo visoka, debela jelka. Sredi kotanje stoji prostorna lesena baraka s položno streho. Nizke stene so ji zgrajene iz mladih smrekovih debel, naši tesarji so jih spahnili v trden in obsežen štirikotnik, tako da nosijo mogočno in nerodno streho, vso pokrito s smrekovimi vejami, kajti naše domovanje se mora čimbolj skriti pod njihovo košato senco. In zares zagledaš lesenjačo šele, ko se spustiš čez rob kotanje. Zdi se, kakor da se je čez noč sama vzdignila iz vlažnih tal. Ko smo snoči po prijetni hoji stopili v novi dom, nas je v njem najprej zazeblo od hladu in mraka, zato pa nas je vonj po smoli, ki je prihajal iz svežih desak v pogradih in iz smrečja na njem, prijetno pomiril, skoraj razblažil. Med vrstama ležišč, narejenih ob levi in desni strani, stoji dolga miza s klopmi. Edino stekleno okno, preneseno iz zapuščene kočevarske vasi in vdelano v steno nasproti vrat, pušča v prostor borno svetlobo, zato drug drugega komaj vidimo.« (Edvard, KOCBEK, LISTINA, dnevniški zapiski od 3. maja do 2. decembra 1943, Slovenska Matica 1967, str. 5/6).

Danes s spomenikom državnega pomena upravlja SiGD iz Kočevja, ki se zadnja tri leta, od kar je območje prešlo pod njihovo upravljanje, trudi ohranjati objekte in vsako leto poskrbi za temeljito prenovo vsaj treh objektov. Za muzejsko predstavitev pa skrbi Dolenjski muzej iz Novega mesta.