Prostovoljne organizacije in ohranjanje kulturne dediščine

V zadnjih 30 letih se je v evropskem prostoru na varstvenem področju razvil koncept celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ki je prerasel pojmovanje, da je varstvena dejavnost samo delovno področje kulturnega ministrstva in služb za varstvo kulturne dediščine.
Lastniki dediščine in vsi drugi zainteresirani (prostovoljne organizacije, društva, združenja) so postali pomemben in enakopraven soudeleženec pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh odločanja. Varstvo mora delovati za ljudi, saj je le od njihovega sodelovanja odvisna njegova dolgoročna uspešnost. Prav posamezniku naj bi pomenila dediščina vrednoto, simbol pripadnosti, spoštovanja drugega ali vir dohodka.

Zakaj tak uvod? S širitvijo konceptov in pomenov dediščine, se širi tudi razpon dejavnosti, ki naj bi sodelovale pri njenem ohranjanju. Ne nazadnje se s povečanjem obsega sodelujočih, tako posameznikov, kakor zainteresirane javnosti izpostavlja pomembna vloga prostovoljnih organizacij.

O vlogi prostovoljnih organizacij na področju kulturne dediščine je bila leta 2001 sprejeta celo deklaracija Sveta Evrope. Med drugim zahteva od državnih organov, da spodbujajo prostovoljne organizacije, ki naj kritično spremljajo politiko vlade in upravnih organov. Te organizacije naj tudi dopolnjujejo državna in druga javna dela, kakor naj tudi prevzemajo odgovornosti, ki navadno (ali po svoji naravi) ne spadajo med odgovornosti strokovnih služb. Deklaracija opozarja na pomen sodelovanja teh organizacij z varstvenimi zaradi izoblikovanja multidisciplinarne, skladne varstvene politike in ne nazadnje pri sprejemanju strokovnih odločitev.
Poudarja ozaveščevalno (popularizacijsko) vlogo prostovoljnih organizacij in opozarja na pomembnost njihovega usposabljanja, da bi lahko razvile strokovno ustrezno, aktivnejšo vlogo v krogu svojega poslanstva.

Dejstvo je, da je pri projektih prostovoljnih organizacij potrebna povezava z lokalno varstveno službo (z muzejem, z območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), za kar ugotavljamo, da se ne dogaja dovolj pogosto. Tako npr. bi moralo biti sodelovanje ključno pri projektih, ki obravnavajo nepremično in premično kulturno dediščino, oziroma razglašene kulturne spomenike (stavbe ali območja).
Nosilci projektov se najverjetneje ne zavedajo, da posegi, ki presegajo redno vzdrževanje z zamenjavo dotrajanih ali uničenih delov po načelih izdelave enakih oblik in gradiva ter ročne obdelave, lahko pomenijo škodljive obnovitvene prijeme. Vsakršna odsotnost varstvene stroke lahko vodi do neustreznih, ponarejenih obnovitvenih posegov, premnogo jih vodi celo v folklorizem, v izmišljanje dediščine, kar je pogosto dopadljivo množičnemu okusu.

Kot zgledne primere ustreznega delovanja prostovoljnih organizacij lahko omenimo njihovo delovanje zlasti na muzejskem področju, saj so se kakovostni ljubiteljski primeri celo razvili v strokovne institucije (Kobariški muzej, Verski muzej v Stični, Muzej na prostem Rogatec,...). Tudi na področju nesnovne dediščine lahko izpostavimo pogosto zgledno sodelovanje posameznikov in društev z muzeji, Inštitutom za slovensko narodopisje in Glasbeno narodopisnim inštitutom ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ne nazadnje lahko ponudimo kot odličen zgled sodelovanja prostovoljnih organizacij, lokalnih skupnosti in posameznikov z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, prireditve ob DEKD leta 2004 in 2005.

O pomenu in vlogi prostovoljnih organizacij na varstvenem področju lahko smiselno tolmačimo tudi vsebino Arhuške konvencije iz leta 1998. Obravnava dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki smiselno povzema tudi kulturno dediščino, še posebej njena območja.