Pomeni varstva kulturne dediščine

Bistvena razlika med tradicionalnim in sodobnim varstvom dediščine je v razumevanju, komu varstvo služi.

Tradicionalno varstvo temelji predvsem na prepričanju, da je njegov cilj fizična zaščita posamičnih kulturnih spomenikov pred propadanjem in pred spremembami, ki jih prinašata čas in sodobni način življenja, ter predstavitev vrednot, zaradi katerih jih varujemo kot kulturne spomenike.

Kot ekonomska, prostorska in družbena kategorija – in ne samo kot kulturna nosilka narodnostnih, estetskih in verskih vrednot – je dediščina razumljena tako široko kot še nikoli doslej.

• Politična razsežnost dediščine obstaja v dejstvu, da dostopnost, poznavanje, razumevanje in varstvo dediščine služijo predvsem samopotrjevalno lokalno, za ljudi (še posebno za mlade) in z njihovim sodelovanjem. Vsaka družbena skupina ima pravico do umestitve v lastno zgodovinsko, družbeno in kulturno okolje; pri tem ima (lahko) dediščina odločilno vlogo.
• Dediščina postaja družbenopovezovalna prvina na ravni lokalnih skupnosti in regij; ob zavedanju njene enotnosti zagotavlja občutek lastne identitete, ob raznovrstnosti pa spodbuja strpnost in spoštovanje drugega.
• Dediščina je pomemben spodbujevalec trajnostnega razvoja in kulturnega turizma, od varstva okolja, prenove in razvoja podeželja do samih (najširših) kulturnih vidikov prostora in njegovega razvoja.
• Kulturna dediščina je tudi pomembna prostorskopovezovalna kategorija.

Sodobno pojmovanje dediščine presega tudi zaščito posameznih stavb in predmetov ter deluje povezovalno, z nadgrajevanjem dela temeljnih strok: arheologije, arhitekture, etnologije, krajinske arhitekture, zgodovine, tehniške zgodovine, umetnostne zgodovine, urbanistične zgodovine in zgodovine.
Vedno bolj presega točkovno obravnavo dediščine z upoštevanjem večjih prostorskih celot in širših vrednot kulturnega okolja z vsemi preučenimi vsebinami in najrazličnejšimi pomeni.

V primerjavi s tradicionalnim se v sodobnem varstvu širi tudi obseg sodelujočih (od stroke, lokalnih skupnosti do civilne družbe) tako pri raziskovanju, neposrednih posegih na stavbah, odločanju in iskanju najustreznejših rešitev kot pri upravljanju z dediščino.