Ohranjanje kulturne dediščine
Za vsa dela v zvezi s kulturno dediščino smo do konca 20. stoletja uporabljali pojem varstvo kulturne dediščine ali konservatorstvo. Ob uradnem prevajanju evropskih in drugih predpisov s področja dediščine so bili v zadnjem času natančneje opredeljeni posamezni pojmi glede na obseg in vsebino nalog.
Ohranjanje (angl. conservation) je najširši pojem. Združuje vse vrste politik, strategij, zakonskih, upravnih in tehničnih ukrepov ter dejavnosti, povezane z dediščino.
Varstvo (angl. protection) je podrejen pojem in obsega predvsem zakonsko, upravno in strokovno dejavnost.
Zaščita (angl. preservation) pomeni konkretne ukrepe in delovanje, katerih namen je preprečevanje neželenih sprememb in slabšanja stanja dediščine.
Ohranjanje dediščine v širšem pomenu so ukrepi in dejanja, ki vodijo k zavarovanju, ohranjanju in skupnemu uživanju dediščine. Država in občine zagotavljajo pravno varstvo, omogočajo tudi izvajanje posameznih delov varstvene dejavnosti, kot na primer razporejanje proračunskih sredstev, ter ustrezno vključevanje varstva v razvojne, prostorske, planske in izvedbene načrte ter spodbujajo dostop javnosti do dediščine. V vsebinskem pogledu se ohranjanje deli na:
- razvijanje politike in strategije varstva,
- zagotavljanje kakovosti varstva in nadzor nad njim,
- analiziranje učinkov varstva in oblikovanje varstvenih standardov,
- določanje zahtev za izvedbo varstva,
- pripravljanje in vodenje izvedbenih projektov,
- izvajanje posegov na dediščini,
- stalno upravljanje dediščinskih celot.
Celostno ohranjanje dediščine je smiselna porazdelitev nalog ohranjanja dediščine na različne državne organe in lokalne skupnosti ter sodelovanje med njimi. Lastniki dediščine in drugi zainteresirani (društva, združenja, nevladne organizacije) so pomemben in enakopraven soudeleženec pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh odločanja.
Varstvo dediščine v ožjem pomenu je dejavnost službe varstva nepremične in premične dediščine, ki jo opravljajo zavodi, ki so jih ustanovile občine ali država. Sestavni del varstva so tudi posamezniki in organizacije, ki so jim bila podeljena dovoljenja ali koncesije za izvajanje varstvenih nalog, ter nevladne ustanove in društva, ki delujejo na varstvenem področju.
Naloge varstva dediščine kot strokovne službe so predvsem:
- vodenje konservatorskih projektov,
- zagotavljanje kakovosti konservatorskih dejanj in nadzor,
- analiza rezultatov in oblikovanje standardov,
- stalno upravljanje spomeniških objektov in območij.
Dve ključni vlogi sta tudi:
- razvijanje politike in strategije varstva,
- določanje varstvenih zahtev (predvsem v upravnih postopkih).
Konservatorji, ki delujejo na območnih enotah Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, poskušajo čim bolj razviti zavest o dediščini, njenem pomenu in nalogah varstva pri lastnikih in najširšem krogu javnosti. Z odprtim delovanjem, s predstavljanjem dejavnosti in uspešnih rešitev, si prizadevajo vključiti dediščino v življenje in s tem tudi zagotoviti svojo prepoznavnost.
