DEKD 2005
Tema: nesnovna (neopredmetena) kulturna dediščina
24. september – 1. oktober 2005
Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine (UNESCO 2003)
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) se je od začetka 70. let 20. stoletja dalje pospešeno ukvarjala z varovanjem snovne (materialne) kulturne in naravne dediščine. Šele koncem 80. let je s sprejetjem Priporočila o varstvu tradicionalne kulture in folklore usmerila svoj interes tudi na varovanje nesnovne (nematerialne) dediščine. Leta 2001 je oblikovala Univerzalno deklaracijo o kulturni raznovrstnosti, s katero je dvignila kulturno raznovrstnost na raven skupne dediščine človeštva. Leta 2003 sprejeta Konvencija o nesnovni kulturni dediščini pomeni dodatek Konvenciji o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine ter nadgradnjo omenjenega Priporočila in Univerzalne deklaracije.
Pripravljavci Konvencije o nesnovni kulturni dediščini so se zavedali, da je varstvo snovne kulturne dediščine, kot. npr. stavb, območij, ne nazadnje tudi predmetov, ki jih varujemo z ustreznim vzdrževanjem, obnovitvenimi posegi, ustvarjanjem ugodnih pogojev za njihovo hranjenje itd. izvedljivo tudi takrat, ko njihov ustvarjalec, lastnik, uporabnik umre. Za obstoj nesnovne kulturne dediščine pa je bistvenega pomena njeno poustvarjanje, posredovanje z roda v rod in ne nazadnje vsaj njeno ustrezno dokumentiranje, saj s smrtjo posameznika kot ustvarjalca, posredovalca, izvajalca, umre tudi vse njegovo znanje. Zlasti slednji problem velja omeniti še posebej pri ljudstvih, ki so na kulturni stopnji brez pismenstva in tehničnih možnosti za dokumentiranje nesnovnih kulturnih pojavov.
Konvencija pri nas še ni bila prevedena in ratificirana, kar je tudi pogoj za njeno izvajanje. Zato tudi ni naš namen, da bi predstavljali podrobnosti, ki jih opredeljuje, kot so npr. podrobni opisi nalog in vseh ukrepov, ki jih mora država za namene varstva nesnovne kulturne dediščine tudi izvesti. Omejili se bomo zlasti na predstavitev izraza 'nesnovna kulturna dediščina’, ki ga Konvencija tolmači kot prakse (dejavnosti), predstavitve, izraze, znanja, veščine, posredno tudi orodja, predmete, izdelke in kulturna okolja s katerimi so povezani. Nesnovno kulturno dediščino je razdelila na naslednje sklope:
a) (oblike) ustnega izročila, izrazov in jezik kot nosilec nesnovne kulturne dediščine;
b) odrske / scenske umetnosti;
c) družbene prakse, šege, praznične dogodke;
d) znanja in prakse v zvezi z naravo ter s svetom in
e) tradicionalne obrti ter veščine.
V posebnem Dodatku h Konvenciji o nesnovni kulturni dediščini so še podrobneje opredeljene njene posamezne prvine:
a) Med oblike ustnega izročila prištevamo predstavitve in javno izražanje pesništva,zgodovine, bajk, legend in drugih oblik pripovedništva, pomembnega za kulturo posamezne skupnosti.
b) Odrske / scenske umetnosti se odvijajo ob prazničnih ali obrednih dogodkih, kjer so udeležene skupnosti; med drugimi oblikami izražanja zasledimo govorico telesa, glasbo, gledališke igre, lutke, pesmi, plese.
c) Med družbene prakse, šege, praznične dogodke sodijo šege življenjskega kroga, kot so rojstvo, poroka, ločitev, pogrebne šege; igre in športi; sorodstvo, sorodstvene šege in navade; poselitveni vzorci; kulinarika; statusni simboli in prestižno obredje; letne šege; družbene prakse vezane na spol; prakse vezane na lovstvo, ribištvo in nabiralništvo; poimenovanja vezana na ledinska in očetova imena; kultura svile in obrti: proizvodnja, šivanje, barvanje, oblikovanje oblačil; rezbarjenje, tkanine, umetnost telesa: tetovaža, prebadanje, barvanje.
d) Znanja in prakse v zvezi z naravo obsegajo predstave vezane na naravno okolje, tako v časovnem kot v prostorskem okviru; kmetijske dejavnosti in znanja; ekološka znanja in prakse; zdraviteljske (farmacevtske in terapevtske) prakse; kozmologije; navigacijska znanja; napovedi in prerokovanja; čarovno, duhovno, preroško, kozmološko in religiozno verovanje ter prakse v zvezi z naravo; oceanografijo, vulkanologijo, varovanje okolja, astronomijo in meteorologijo; metalurška znanja; merske sisteme in štetja; živinorejo; akvakulturo; konserviranje hrane, obdelavo, predelavo in vrenje; cvetlično umetnost; tekstilna znanja in umetnost.
Nesnovno kulturno dediščino, posredovano iz roda v rod, stalno poustvarjajo skupnosti ali skupine kot odgovor na okolje, na njihov vzajemni odnos z naravo in preteklostjo. Razvija jim občutek identitete in kontinuitete, kar tudi podpira spoštovanje kulturne raznovrstnosti in človeške ustvarjalnosti. Konvencija tudi omenja, da bo upoštevana edino tista nesnovna dediščina, ki bo v skladu s splošno sprejetimi mednarodnimi načeli človekovih pravic, kakor tudi vzajemnega spoštovanja med skupnostmi, skupinami ali posamezniki in trajnostnega razvoja. Varstvo pomeni ukrepe, ki zagotavljajo obstoj nesnovne kulturne dediščine, vključno s prepoznavanjem (identifikacijo), dokumentiranjem, raziskavo, zaščito, zavarovanjem, promocijo, razvijanjem in prenosom na mlajše generacije – še posebno s pomočjo različnih oblik izobraževanja, kakor tudi s ponovno oživitvijo različnih pojavov te dediščine.
Glede na aktualnost in vsebinski pomen Konvencije je Zavod za varstvo kulturne dediščine koncem Slovenije leta 2004 oblikoval najširšo možno zasnovo projekta Dnevov evropske kulturne dediščine 2005. Zavestno se je ogradil od vsakršnega ožjega koncepta, ki bi obravnaval le znanja in veščine vezane na obnovitvene posege na stavbah kulturne dediščine ali prikaz neločljive snovne (oblike) in nesnovne (vsebine) povezanosti pojavov kulturne dediščine, kar nedvomno tudi sodi v področje Konvencije.
Dejstvo je, da nesnovna kulturna dediščina še nima dovolj jasne in določene vloge v strokovni zavesti, še manj pa v najširši javnosti. Ker njeno vsebino, oziroma posamezne opredeljene prvine obravnava etnologija še bolj sistematično in podrobno kakor Konvencija, sta bila pritegnjena k oblikovanju vsebinskega koncepta letošnjega projekta etnologa dr. Janez Bogataj in dr. Vito Hazler.
