ILOVICA pri Vranskem

Najdišče je bilo odkrito med površinskim pregledom, ki sta ga na trasi AC odseka Arja vas – Vransko opravila dr. Bojan DJURIĆ (OA FF Ljubljana) in Ildiko PINTÉR (študentka arheologije). Površinski pregled najdišča je opravil Slobodan OLIĆ (ZVKDS, Območna enota Celje), geofizikalne meritve pa mag. Brane MUŠIČ (OA FF Ljubljana).
Izkopavanje pod vodstvom Irene LAZAR (PM Celje) je trajalo 110 dni leta 1995. Raziskanih je bilo 2.400 m2 površine.

Na mestu kjer se pričenja dolina potoka Bolske zoževati v eno najpomembnejših dolin vzhodnega predalpskega prostora, tisto, ki preko Trojan omogoča povezavo Sredozemlja s Panonijo, so bili na ledini Ilovica, južno od Vranskega, odkriti mogočni ostanki rimske opekarne. Ta je za svojo proizvodnjo uporabljala surovine iz neposredne okolice – predvsem glino oz. ilovico na katero spominja tudi sedanje ime, poleg nje pa še velike količine lesa in vodo iz mimo tekoče Bolske.
Dobro ohranjeni ostanki rimske opekarne so imeli v svojem središču dve, z močnim zidom zavarovani peči za žganje opeke. Severno od njiju je bil jarek, ki je služil kot odpadna jama. V njem so bili odkriti ostanki pri žganju uničenih izdelkov in ostanki vseh vrst opek, ki so jih tu izdelovali – strešne opeke, opeke za zidavo, za tlakovanje, za centralno kurjavo, za zidavo obokov itn.
Na zidove peči je bila na vzhodni strani naslonjena velika, več kot 30 metrov dolga stavba, namenjena verjetno skladiščenju izdelkov. Zahodno od peči pa so, sodeč po najdbah, ležale delavnice in bivalni prostori, ki so bili v številnih poplavah Bolske v preteklosti skoraj popolnoma uničeni. Na tem delu so bili odkriti tudi ostanki tretje peči.
Med obema osrednjima pečema je bila leva peč nekoliko bolje ohranjena. Poleg predprostora in kuriščnega kanala sta bila ohranjena tudi dva od petih obokov v prostoru za žganje, medtem ko se žgalna rešetka in nadgradnja peči nista ohranili. Druga peč je bila slabše ohranjena, vendar dovolj za ugodovitev, da je bila njena konstrukcija enaka prvi. Predprostor peči v katerem so hranili kurivo in iz njega peči kurili, je bil okrogle oblike, njegova tla pa so bila iz zbite ilovice. Za njim je ležal kuriščni oziroma toplotni kanal v katerem so kurili. Zidan je bil iz opek, tla so bila tlakovana s tegulami (strešnimi opekami).
Kuriščni kanal se je nato razširil v osrednji del peči – prostor za žganje, ki je bil z žgalno rešetko razdeljen v dva dela. Na rešetko, ki je slonela na opečnatih obokih, so nalagali surove izdelke, odprtine v njej pa so omogočale stalno kroženje toplega zraka med spodnjim in zgornjim delom in s tem enakomerno žganje opek.
Ker so ostanki teh peči ležali dokaj plitvo pod današnjo talno površino so bili njihovi zgornji deli (rešetka in kupola) uničeni z oranjem.
Obe peči sta bili obdani z močnimi, meter širokimi zidovi, zgrajenimi iz lomljenega apnenca in velikih prodnikov. Vsi štirje vogali te zgradbe so bili utrjeni s krožnimi konstrukcijami.

Opeke, odkrite v tem opekarskem obratu, so bile žigosane z žigom II. italske legije v različnih oblikah – LEG II ITA, LEG II ITALPATR, LEG II ITA/AVSPICATVS, pojavljata pa se tudi žiga REGANO in PARATI.
Številne najdbe kažejo, da je. figlina oz. officina delovala nekako sto let, od konca 1. do konca 2. stoletja. Polovica vseh odkritih novcev izvira iz druge polovice 2. stoletja. To so novci cesarjev Antonina Pija (138-161) in Marka Aurelija (161-180) ter Faustine II., njegove žene.
Vse to kaže, da je bila druga polovica 2. stoletja čas največjega razcveta opekarne. Hkrati pa njeni proizvodi kar najjasneje potrjujejo, da je bil njen razcvet vezan na nastanitev in bivanje rimske vojaške enote – II. italske legije, v Ločici pri Polzeli (ok. 168-172).
Razlog za njen prihod in nastanitev je bilo naglo slabšanje varnostnih razmer v tem delu rimske države sredi 2. stoletja. Vpade germanskih plemen z onstran Donave je bilo treba prekiniti in okoli leta 168 je Mark Aurelij II. italsko legijo prestavil v novo ustanovljeni tabor v Ločici. Njen namen je bil braniti prehod preko Trojan (Atrans) v Italijo. Hkrati je bilo formirano posebno vojaško območje, ki je vključevalo tudi območje Emone (Ljubljana) in Celeie (Celje) ter branilo pot z Balkana v Italijo – tim. iliro-italska vrata.
S poznejšo premestitvijo legije na Donavo, najprej v Albing in nato v Lauriacum (Enns v Avstriji), so se pogoji delovanja opekarne na Ilovci močno spremenili. Tabor v Ločici je bil opuščen oz. podrt, vojska, glavni odjemalec opekarne, pa se je odselila.
Morda je bilo konec proizvodnje v opekarni takoj ob odhodu vojske, verjetneje pa je, da je obseg proizvodnje najprej močno upadel, nakar so obrat na začetku 3. stoletja dokončno opustili.