Vzdrževanje kulturne dediščine

Vzdrževanje objekta kulturne dediščine je izvedba načrtovanih in tudi nenačrtovanih del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in se tako omogoča njegova uporaba. Obsega pa redna vzdrževalna in investicijska vzdrževalna dela. Z dobrim vzdrževanjem podaljšujemo življenjsko dobo objekta.
Za vsa vzdrževalna dela na objektih kulturne dediščine in spomenikih je potrebno predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje.
V pogojih so navedene usmeritve, ki jih je pri izvajanju vzdrževalnih del potrebno upoštevati zato, da se pri sanaciji varovane lastnosti kulturne dediščine ne poškodujejo ali uničijo.
Pri vseh posodobitvah oziroma zaradi njih izvedenih spremembah v notranjščini in zunanjščini objekta je potrebno, v največji možni meri ohraniti značilnosti posameznega objekta.
Dejstvo, da je objekt vpisan v RKD ali razglašen za kulturni spomenik, pomeni, da so določene arhitekturne spremembe dopustne le na podlagi zelo tehtnih razlogov in na podlagi temeljitih študij, s katerimi je potrebno preveriti obstoječe možnosti.
Osnovno vodilo pri rednih vzdrževalnih in investicijskih vzdrževalnih delih na objektih kulturne dediščine je ohranjanje pristnosti – avtentičnosti.
To ne pomeni, da se posamezni deli rekonstruirajo na enak način in z enakimi metodami kot so bili narejeni, ampak da se propadanje površine dela objekta kulturne dediščine zaustavi z odstranitvijo vzroka poškodbe in sanacijo stanja. Tudi dele varovanih elementov, ki so poškodovani, se naj ne bi zamenjalo z novimi, ampak jih je potrebno v čim večji meri ohraniti oziroma dopolniti.
Pri obnovi in posegih v objekte kulturne dediščine je potrebno uporabljati tradicionalne metode dela in materiale, ki so bistveni za njihovo prihodnost.

Priporočljivo je, da investitor oziroma projektant že v začetni pripravljalni fazi sodeluje s pristojnim konservatorjem.

• V primeru celostne obnove kulturne dediščine je potrebno pri pristojni službi za varstvo kulturne dediščine predhodno naročiti izdelavo konservatorskega programa. *

• Obnovitvena dela na objektih kulturne dediščine lahko izvaja le izvajalec, ki ima ustrezne reference (potrebna je predložitev referenčne liste). *

• Za vse restavratorske posege na objektu kulturne dediščine je potrebno predhodno izdelati restavratorski program. *

Dosje objekta kulturne dediščine

Za izvajanje dobrega vzdrževanja moramo objekt kulturne dediščine skozi njegovo zgodovino in razvoj najprej dobro spoznati.
Priporočamo izdelavo t.i. dosjeja objekta kulturne dediščine , ki naj poleg potrebne osnovne dokumentacije vsebuje tudi:

1. arhivske načrte in dokumente, posnetke obstoječega stanja in fotografsko dokumentacijo

Arhivske načrte in dokumente o zgodovini objekta ter staro fotografsko dokumentacijo hranijo v arhivih in muzejih (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Arhiv Slovenije, zasebni arhivi, Mestni muzej Ljubljana,...). Prav tako tudi dokumentacijo o že izvedenih posegih, ki pa je pogosto hranijo lastniki. Dokumentacijo o prvotnem stanju ter sekundarnih posegih načrtno zbirajo in hranijo tudi arhivi območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Arhitekturni posnetek obstoječega stanja je nepogrešljiv pripomoček pri opravljanju rednih preventivnih pregledov za kartiranje in dokumentiranje poškodb.

1. popis inventarja

Izdelava popisa inventarja je vsekakor način, s katerim se lahko najbolj temeljito spozna stanje objekta, njegove točke ranljivosti in prednosti.

1. zabeležke rednih ogledov

Redni pregledi so zagotovo prvi in najboljši pristop pri ohranjanju objekta in predvsem njegovih avtentičnih prvin. Pravočasno in v zgodnji fazi odkrite poškodbe je vsekakor lažje reševati in jih odpraviti kot pa v fazi 'akutnega stanja’. Tako se lahko izognemo večjim poškodbam in s tem povezanimi večjimi stroški popravil. Dejstvo je tudi, da historični materiali, ki so potrebni za popravilo, danes niso več na voljo (npr. določene vrste kamna, ...) oziroma jih je težko dobiti.
Za ustrezno načrtovanje vzdrževanja zadostujejo redni pregledi, ki jih opravimo v zelo kratkem času. V večini primerov zadostuje že kratek sprehod okoli hiše. Zlasti je potrebno opraviti take preglede po neurju, močnem deževju, sneženju, zmrzali in podobnih izjemnih okoliščinah.
Z rednimi pregledi lahko spremljamo stanje poškodb, njihovo napredovanje oziroma stagniranje. Na ta način se lahko predvidi resnost poškodbe in pravočasno pridobi mnenje strokovnjaka, ki odkrije vzrok poškodbe in predlaga način sanacije.

Določena manjša preventivna dela se lahko ob rednih pregledih izvedejo brez pomoči strokovnjakov, npr. ob ustreznem dostopu na streho namestimo premaknjeni strešnik, očistimo žlebove, odstranimo neželeno vegetacijo …
Posamezni objekti kulturne dediščine so namreč izredno raznoliki tako v bogastvu materiala kot v oblikah in različnih tehničnih rešitvah. Pogosto vsebujejo unikatne elemente, zato je potrebno obravnavati vsak objekt posebej in zanj izdelati »poseben« inventarni list poškodb (PDF, 0.1 MB), ki se ga izpolnjuje pri rednih pregledih in uporablja kot pripomoček za izdelavo načrta vzdrževanja.

Tako je lažje izdelati natančen popis vseh potrebnih popravil, ustrezno zaporedje njihove izvedbe ter prioritetno finančno razporeditev stroškov za posamezna redna vzdrževalna in investicijska vzdrževalna dela, ki so opredeljena v načrtu za vzdrževanje.

Pri pregledu objekta je priporočljivo uporabljati fotoaparat za dokumentiranje stanja poškodb, daljnogled za preverjanje stanja delov objekta v višjih in visokih delih (streha, napušč, dekorativni okras v zgornjih nadstropjih), meter, svetilko, in različna orodja (npr. kladivo,...).

Redni pregled naj obsega:

• pregled stanja strehe, dimnikov in žlebov
• pregled stanja zidovja, ometov in beležev, štukaturnega okrasa in ostale dekoracije
• pregled stavbnega pohištva (okna in vrata)
• pregled podstrešja in kleti

Na ta način lahko hitro opazimo poškodbe, nastale zaradi vlage, mehanskih vplivov in podobno.

1. shemo stavbnega pohištva

Arhitekturni posnetek obstoječih oken in vrat je potreben kot izhodišče za vzdrževalna in obnovitvena dela in predvsem kot podlaga za izdelavo izvedbenega načrta za zamenjavo oken in vrat, ki bodo oblikovno posnetek originalnih, vendar funkcionalno prilagojen sodobnim standardom bivanja (termopanska stekla, senčila). Novo stavbno pohištvo naj bo oblikovno posnetek originalnih, vendar funkcionalno prilagojen sodobnim standardom bivanja (termopanska stekla, senčila). Pripravljena shema stavbnega pohištva omogoča enostavnejšo fazno menjavo oken in vrat. Na osnovi izvedbenega načrta ki ga vsak lastnik stanovanja predloži izvajalcu, se lahko v fazah (po zmožnostih in potrebah posameznega lastnika) zamenjajo okna oziroma vrata.

1. poročilo o sondažnih raziskavah

Pred rednimi vzdrževalnimi in investicijskimi vzdrževalnimi deli je potrebno izvesti sondažne raziskave npr. na zunanjščini ometov in opleskov fasad ter v notranjščini ometov opleskov sten in kovinskih ograj stopnišč, pri katerih se pogosto odkrijejo nove vrednote dediščine. Na podlagi rezultatov sondiranja in laboratorijskih stratigrafskih analiz je mogoče pripraviti barvne študije fasad in notranjih skupnih prostorov.
Sondažne raziskave in druge analize po potrebi izvede spomeniškovarstvena služba ter pripravi tudi barvno študijo. Pristojno spomeniškovarstveno službo je zato potrebno o predvidenih posegih (pleskanju oz. sanaciji ometov in beležev obvestiti vsaj trideset dni prej.

Najpogostejše poškodbe:

Najpogostejše poškodbe lahko povzročijo nepopravljivo škodo na objektu kulturne dediščine in se jih lahko z rednimi ogledi pravočasno odkrije in odpravi.

Zunanjščina
Najbolj pogoste poškodbe na zunanjščini so:

• manjkajoči ali polomljen strešniki; drseči strešniki in zaradi vetra poškodovani ali zamaknjeni slemenski strešniki lahko povzročijo vdor vode v lesena ostrešja, zamakanje in tudi težje poškodbe ostrešja,
• poškodovani ali zamašeni žlebovi in odtočne cevi lahko povzročijo pronicanje vode v najbolj občutljive oziroma temeljne dele stavbe, kar pomeni začetek propadanja teh delov,
• razpoke na ometih in dekorativnih elementih ter okruški kamnitih in drugih arhitekturnih elementov prav tako lahko povzročijo globlje poškodbe v tkivu objekta,
• mehurčki oziroma razpoke na pleskanih površinah so jasni znaki propada beležev in opleskov, predvsem na oknih, vratih, ometih, kovinskih delih, takšne poškodbe lahko hitro pripeljejo do propada pleskanega materiala.

Notranjščina
Vonj vlage v objektu ter opazni madeži na stropu in stenah opozarjajo na vdor vlage v objekt. Glede na lokacijo vdora vode se lahko ugotovi ali gre za kapilarno vlago, poškodbe vodovodnega sistema, zamakanje s strehe in podobno.

Načrt vzdrževanja:

Načrt vzdrževanja objekta mora biti izdelan v skladu s specifičnimi lastnostmi posameznega objekta, kot jih določa status kulturnega spomenika in kulturne dediščine in v skladu s potrebami ter možnostmi vsakega lastnika.
Predvsem je pomembno dobro poznavanje objekta, njegovih arhitekturnih in gradbenih lastnosti, hkrati pa tudi potreb in možnosti lastnikov. Ravno zato priporočamo izdelavo t.i. dosjeja objekta oziroma vzpostavitev temeljne dokumentacije.
Pri izdelavi načrta vzdrževanja je potrebno predvideti ukrepe oziroma posege na način, s katerimi se ohranja poškodovane prvotne elemente. Le zadnja možnost, sprejeta na podlagi tehtnih argumentov, naj bo zamenjava elementa z novim, enakim v obliki, materialu in barvi.
Predvsem pa je potrebno odpraviti vzrok poškodbe in šele nato pristopiti k popravilom.
Pomembno je tudi pravilno terminsko načrtovanje del na objektih. Vzdrževalni posegi na fasadah se morajo izvajati v ustreznih vremenskih razmerah, saj npr. vezava apnenih ometov in beležev zahteva vsaj mesec dni lepega vremena.