Dediščina vsakdanjega življenja

Dediščina vsakdanjega življenja, ali v zavesti ljudi in strokovne javnosti do nedavna imenovana »etnološka dediščina«, predstavlja najbolj množični del kulturne dediščine. Srečujemo jo v vaseh, odprtem prostoru oz. kulturni krajini, trgih in mestih. Mednje prištevamo na primer: stanovanjske stavbe, domačije, kmečke, trške in mestne domove, gospodarske in obrtne stavbe, planine, delavske kolonije, pomožne gospodarske stavbe, kot so: sušilnice za sadje in hmelj, kašče, kleti, vinske hrame, vodnjake, napajalnike, kozolce, mline, žage, kovačnice in čebelnjake ter podobno. Vse stavbe označujejo dediščino načinov življenja ljudi v različnih časovnih obdobjih po pokrajinah na Slovenskem in odražajo skrben odnos človeka do svojega okolja in prostora, v katerem je živel ter ga bolj ali manj vključeval v svoje sodobno življenje.
Kulturni (etnološki) spomenik je najvišja kategorija varstva dediščine. Tako varovane stavbe ali skupine stavb so dragoceni dokumenti časa, prostora, načina življenja in gospodarjenja ljudi na ravni vsakdanjosti, v kateri so nastali. Spomeniki so lahko tudi izbrane stavbe in skupine stavb, ki so bile posebej zavarovane oziroma prenesene na skupno zemljišče kot muzeji na prostem. Na Slovenskem so med najbolj pomembnimi Muzej na prostem Rogatec, Sečoveljske soline in Muzej na prostem Pleterje. Na območju Slovenije je v okviru varstvenih kategorij stavbna (etnološka) dediščina in kulturni (etnološki) spomenik zavarovanih več posameznih stavb. Te stavbe predstavljamo v okviru primerov dobrih praks, kjer so se združile različne moči pri obnovi, od strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije do lastnikov, civilnih iniciativ, lokalnih skupnosti in države.

Mojca Tercelj Otorepec