Iskalnik

Kontakt

RSSInstagram

Prijavite se na Občasnik

Privoščite si dobro čtivo in spoznajte našo kulturno dediščino!
Za vas pripravljamo vsebine s področja varstva, zakonodaje, razstav, publikacij in domačih ter mednarodnih projektov.

Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine na UNESCO seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva uvrstil enoti Klekljanje čipk v Sloveniji in Veščino suhozidne gradnje: znanja in tehnike

Slovenija je nominacijo Klekljanje čipk v Sloveniji v formalni postopek pri UNESCO vložila marca 2017. Obsežen predlog nominacije je nastal v sodelovanju strokovnjakinj Mestnega muzeja Idrija, Muzeja in galerij mesta Ljubljana – Mestnega muzeja, Loškega muzeja Škofja Loka, slovenskega odbora organizacije za klekljano in šivano čipko OIDFA, Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo, Slovenskega etnografskega muzeja in ob velikem odzivu klekljarskih društev, sekcij in skupin ter učencev čipkarskih šol.

Klekljanje je veščina ročnega izdelovanja čipk s sukanjem in križanjem niti, navitih na posebne, stružene lesene palčke – kleklje. Postopek klekljanja sledi vzorcu – risbi na papirnati predlogi, pritrjeni na valjasto blazino vstavljeno v pleteno košarico ali lesen podstavek. Klekljarica potrebuje še bucike, kvačko, škarjice in pripomoček za navijanje sukanca na kleklje. Čipke se izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, svile, redkeje volne, umetnih materialov ali kovinskih niti. Z uporabo različnih klekljarskih elementov in tehnik ter lokalno prepoznavnih vzorcev, ki jih pogosto zaznamujejo ljudska poimenovanja (križavke, srčkovke, pogačke, močeradovke), klekljarice izdelujejo čipke metrskih ali zaključenih oblik.

S čipkami krasijo oblačila in modne dodatke, cerkveni in hišni tekstil ter reprezentativne prostore.

Zaradi gospodarske vloge, ki jo je imelo klekljanje v preteklosti, se je ohranilo do danes, ko predstavlja predvsem prostočasno dejavnost, s katero se ukvarjajo največ upokojene ženske, otroci in mladina, redkeje moški, ki sodelujejo predvsem kot izdelovalci klekljarskih pripomočkov. Danes imajo čipke tudi druge družbene vloge. So inspiracija za umetniško ustvarjanje v modi, sodobnih vizualnih umetniških praksah, oblikovanju, arhitekturi in dekoraciji v kulinariki. Klekljanje je kreativno izražanje vseh, ki so vključeni v proces nastajanja čipke – tako risarja vzorca kot klekljarice. Klekljanje ima tudi terapevtsko funkcijo.

Z vpisom Klekljanja čipk v Sloveniji na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva bo dano dolgo pričakovano priznanje umetniškemu ustvarjanju, ki se stoletja prenaša iz roda v rod in med seboj povezuje vse generacije od otrok do starih staršev; gre za primer posebne oblike ljudske umetne obrti, ki se neprestano izpopolnjuje in dopolnjuje ter bogati življenjske zgodbe posameznikov, družin, sosesk in prijateljskih družb posameznih naselji in pokrajin. Z vpisom Klekljanja čipk v Sloveniji se v celoto poveže evropska čipkarska pot, ki se izvirno izraža v različnih pokrajinah in deželah.

Veščine suhozidne gradnje, znanj in tehnik je v nominaciji povezala osem evropskih držav (Hrvaško, Ciper, Francijo, Grčijo, Italijo, Slovenijo, Španijo in Švico), ki so v nominaciji predstavile razširjene tehnike, ki spoštujejo lokalne tradicije in izpostavile skupne kulturne pomene in funkcije tega elementa nesnovne kulturne dediščine v vseh sodelujočih državah.

Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje, nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. Znanje zlaganja kamenja na suho brez uporabe veziva je osnovna in prvobitna tehnika gradnje predvsem na Krasu in v Istri. Je posledica in rezultat boja za preživetje na kamnitem kraškem in istrskem svetu vse od prazgodovine naprej, kjer je postala ključni element značilne kraške in istrske kulturne krajine. Suhozidna gradnja je bila v preteklosti znana tudi v nekaterih drugih delih Slovenije. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z opazovanjem, posnemanjem in vajo, ki se je začela že od malih nog. Velik pomen je imela do druge svetovne vojne, ko se je začelo opuščanje tradicionalne kmetijske rabe tal in so suhi zidovi izgubili svoj pomen. Danes to tehniko še poznajo pripadniki generacij, rojenih pred drugo svetovno vojno.

Za gradnjo suhih zidov v odprti krajini se uporablja izključno lokalen neobdelan kamen iz neposredne bližine gradnje. Graditelj se mora vedno znova prilagajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo, zato prihaja tudi do lokalno pogojenih različic. Suhi zidovi v odprti krajini služijo različnim namenom. So ogradni, pašniški, vinogradniški, mejni, kolovozni, podporni, protivetrni, protipožarni. V tehniki suhega zidu so grajeni tudi podporni zidovi – škarpe, zavetja pred burjo, opore za trte, groblje, obzidani izviri, kali, vodnjaki, cisterne, ledenice, peskolovi, apnenice, poti, mostovi, železniški nasipi, pečke, okopi, hiške, svinjaki, stopnice ipd.

Pri večnacionalnem projektu je iz Slovenije sodelovala delovna skupina strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Parka Škocjanske jame in ob sodelovanju piranske območne enote Zavoda, Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine (Slovenskega etnografskega muzeja) in Ministrstva za kulturo.

Evalvacijsko telo je v svojem poročilu pohvalilo sodelujoče države za pripravo vzorčne nominacije v duhu Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Vpis te enote na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva bo okrepil sodelovanje pri ohranjanju nesnovne dediščine med državami, ki sodelujejo pri nominaciji. Nedvomno bi pomembno prispeval za promocijo te dediščine v Sloveniji in močno okrepil in spodbudil delovanje posameznikov, združenj, strokovnih institucij, široke javnosti in lokalnih oblasti za odkrivanje še žive tradicije in njeno ohranjanje v slovenskem in širšem kulturnem prostoru. Za Slovenijo bi bilo to veliko dejanje, hkrati pa tudi pomemben prispevek k ohranjanju in večji raznolikosti nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva je (poleg Seznama nesnovne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati in Registra dobrih praks) najvidnejši  izraz varovanja nesnovne kulturne dediščine v mednarodnem okolju na osnovi Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Po tej Konvenciji med nesnovno dediščino štejemo prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in  tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine.

Slovenija je Konvencijo ratificirala leta 2008 in jo z Zakonom o varstvu kulturne dediščine prenesla v svoj pravni red. Istega leta je vzpostavila tudi Register nesnovne kulturne dediščine, v katerega je trenutno vpisanih 66 enot.

Evalvacijsko telo skladno s svojim mandatom strokovno ocenjuje nominacije in poda priporočila glede vpisa, odloga ali zavrnitve nominacije medvladnemu odboru, ki ga sestavlja  24 članic medvladnega odbora (Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Kamerun, Kitajska, Kolumbija, Kuba, Ciper, Džibuti, Gvatemala, Jamajka, Japonska, Kazahstan, Kuvajt, Libanon, Mavricij, Nizozemska, Palestina, Filipini, Poljska, Senegal, Šrilanka, Togo in Zambija – po vrstnem redu angleške abecede).

Na Reprezentativnem seznamu ima Slovenija je imela doslej vpisani enoti Škofjeloški pasijon (2016) in Obhode kurentov (2017).

Skupaj je bilo do letošnjega zasedanja medvladnega odbora na oba seznama nesnovne kulturne dediščine in register dobrih praks vpisanih 470 elementov iz 117 držav. Za več informacij: https://ich.unesco.org/en/lists.