SELA pri Dobu

Najdišče je bilo odkrito med površinskim pregledom, ki ga je na trasi AC odseka Višnja gora – Bič opravil dr. Bojan DJURIĆ (OA FF Ljubljana). Površinski pregled najdišča je opravil Boris VIČIČ (ZVKDS Območna enota Ljubljana).
Izkopavanje pod vodstvom Milene HORVAT (AO FF Ljubljana) je trajalo 186 dni v letih 1998 in 1999. Raziskanih je bilo 4.800 m2 površine.

Sredi klasične dolenjske kraške pokrajine so bili na južnem pobočju Bučarjevega hriba v bližini vasi Sela raziskani ostanki prazgodovinske in zgodnjeantične poselitve. Prisojna lega na terasi, ki se proti jugu zložno spušča proti vasi Podboršt nad manjšo, občasno poplavljano ravnino, je bila za bivanje zelo primerna in v preteklosti v ta namen dostikrat izkoriščena. Moderno vaško naselje v neposredni bližini potrjuje primernost kraja za naselitev.
Ostaline obeh naselij so bile v preteklosti poškodovane z intenzivno obdelavo poljskih površin, v veliki meri pa so bile uničene leta 1958 pri gradnji ceste Ljubljana-Zagreb. Skromni sledovi najstarejše naselbine na tem mestu sodijo najverjetneje v pozno bronasto dobo, tej pa je sledilo železnodobno naselje, ohranjeno v obliki kurišč in funkcionalno še neopredeljenih jam.
Najbolje ohranjeni so bili ostanki naselja mlajše železne in zgodnje rimske dobe, v katerih je bilo mogoče prepoznati dve izraziti fazi. Izrazito gradbeno dejavnost kaže predvsem prva, ki ji pripada šest stavb in proizvodne površine povezane z metalurško dejavnostjo. Ugotoviti je bilo mogoče prostor za taljenje železove rude z dvema pečema, jamo za izpust žlindre, kovačnico, dve kovaški ognjišči v stavbi in dve v njeni neposredni bližini.
Železarski peči sta bili namenjeni večkratni uporabi in sta bili zaščiteni s streho, sodita pa v tip peči na volka z izpuščeno žlindro. Njun proizvod, z železno žlindro bogata železova goba, je bila za kovanje neprimerna in je zahtevala še nadaljno obdelavo, ki sodi že na delovno področje kovaštva.
Od štirih odkritih kovaških ognjišč imajo trije kamnito konstrukcijo, četrto pa je izdelano iz gline. Podobna so si po obliki, gradnji in velikosti, pripadajo pa jim tudi kovaški odpadki, oz. kovaška žlindra.
Dokaj skromni ostanki drobnega gradiva, predvsem keramičnih posod, ki kažejo mešanje rimske keramike z izdelki poznolatenske mokronoške skupine, določajo delovanje tega metalurškega središča v čas okoli leta 15 pr.n.š.
Življenje se je v naselju nadaljevalo še v 1. stoletje, ko je na zravnanih ruševinah stavbe predhodne faze nastala nova, v tehniki suhega zidu in lesene nadgradnje zgrajena, funkcionalno nedoločljiva stavba pravokotnega tlorisa.