PODGORICA

Najdišče je pri nadzorovanju gradbenih del za izgradnjo avtocestnega odseka leta 1999 odkril mag. Draško JOSIPOVIČ (samostojni raziskovalec). Površinski poregled je opravil Gojko TICA (samostojni raziskovalec), izkopavanja pa izvedel Matjaž NOVŠAK (Arhej d.o.o.). Izkopavanja so se pričela leta 2000 in s presledki trajala do vključno leta 2001. Raziskana površina znaša 19.200 m2.

Odkrite posamične najdbe in strukture sodijo v več arheoloških obdobij: paleolitik, eneolotik, bronasto dobo, starejšo železno dobo, antično obdobje in zgodnji srednji vek. Občasno in trajno poselitev prostora je omogočala in s svojimi premiki določala reka Pšata na katere spreminjajočih se bregovih so bili odkriti ostanki stavb in funerarnih objektov.

Najstarejše odkrite najdbe sodijo v starejšo kameno dobo. Gre za več odbitkov iz kremena, ki kažejo nakovalsko (clactoniensko) tehniko odbijanja, ostanek jedra, dve strgali in enostrani prodnjak (chopper), vse odkrito v relativni globini 0,5 – 0,6 m pod nekdanjim nivojem gozda. Vsa orodja in odbitki so iz silificiranih tufidov, ki so manj kvalitetna surovina (za razliko od mlajšepaleolitskih orodij – puščic ipd., ki so narejeni iz čvrstejše, drobnozrnate surovine), najverjetneje nabranih v porečju Kamniške Bistrice. Tipološko so orodja značilna za starejši paleolitik, čas srednjega pleistocena; podobne najdbe so doslej našli še na nekaterih drugih evropskih najdiščih: Vörteszöllesz (Madžarska), Billingsleben in Mauer (Nemčija), Przletice (češka – Moravska), Šandalija (Hrvaška – Istra). V evolucijskem razvoju pračloveka tovrstno kulturo izdelave orodij pripisujemo dvema doslej odkritima vrstama človeka: pitecantrop (Homo erectus) in predsapientna oblika modernega človeka (Homo sapiens Steinhaimensis). Starost najdb na osnovi zgolj tipološke ocene ocenjujemo na vsaj 200 tisoč let. Natančnejše datume pričakujemo od luminiscenčnih datacij sedimenta, ki je vseboval orodja. Analize intaktnih plasti trenutno potekajo v posebej usposobljenem inštitutu v ZDA.

Izrabo prostora v času bakrene dobe dokazujejo predvsem kamniti artefakti, ki so bili razpršeni na večji površini, najštevilnejši pa so bili v skrajnem južnem vogalu najdišča, v polnilu kotanje, ki jo po geološki sestavi in podatkih iz franciscejskega katastra lahko opredelimo kot korito nekdanjega vodotoka.

Bronasta doba, predvsem njen najmlajši del – obdobje kulturne žarnih grobišč, je zastopana s številnejšo lončenino, ki se je sporadično pojavljala po celem terenu. Tej fazi pripisujemo tudi večje število jam za kole, ostanke lesenih objektov. Dve izmed stavb je kljub dokajšnji stopnji poškodovanosti mogoče dobro rekonstruirati in opredeliti kot bivalni. Pomebno odkritje sta tudi dva vkopana žgana grobova.

V starejši železni dobi je del raziskanega najdišča služil izključno v funerarne namene. V rahlo znižani depresiji terena, ki ga moderna poljska dela niso poškodovala, sta se ohranili dve večji kamniti ploščadi orientirani vzhod-zahod, z rahlim odklonom proti severu, ter tri grobne jame z žarami v osi kamnitih ploščadi.

Iz rimskega obdobja izviraj nekaj posamičnih najdb (bronasta tehtnica, novec…), iz zgodnjega srednjega veka pa ostanki zemljanke, primerljive s tistimi na najdiščih Sp. Hoče, Nova tabla, Dragomelj.

Rezultati raziskav v Podgorici izvrstno dopolnjujejo rezultate raziskav na levem bregu reke Pšate, v Dragomlju. Obe najdišči pa dokazujeta izrazito gosto poselitev tega prostora v bronasti dobi in njegovo intenzivno izrabo vse do danes. Odkritje najstarejših paleolitskih orodij pa dajejo najdišču Podgorica izjemen pomen.