ZEMONO

Najdišče je leta 1999 odkrila Patricija BRATINA. Površinski pregled je opravil Gojko TICA. Najdišče je bilo razdeljeno v dva dela – Zemono 1(direktor izkopavanja Patricija BRATINA) in Zemono 2 (direktor izkopavanja Gojko TICA). Oba dela sta bila raziskana v letih 2000 in 2001. Površina raziskanega dela Zemono 2 znaša 8.000 m2; ostanki paleolitskega najdišča obsegajo površino 2.600 m2.

Pod osamelcem Zemono, tik ob magistralni cesti Vipava – Ajdovščina, leži na terenu, ki je rahlo dvignjen nad dolino Vipave, najdišče iz starejše kamene dobe. Na istem mestu so bili odkriti tudi sledovi človekove prisotnosti iz konca bronaste dobe.

Območje najdišča med Trnovskim gozdom in reko Vipavo so nekoč odvodnjavali številni manjši potoki, v bližini najdišča še posebno Dupeljski potok. Zaradi človekovih posegov se današnji hidrološki pogoji v okolici najdišča bistveno razlikujejo od naravnih, ki so vladali v času poselitve v preteklosti. Zaradi poljedelskih del so plasti takoj pod površino na najdišču precej poškodovane, globlje, kamor oranje in drugi posegi niso segli, pa so dobro ohranjene.

Na večjem delu najdišča je sterilno geološko podlago tvoril rumenkasto rjav mulj, na manjšem pa grušč. Nad podlago, ki je nagnjena proti jugu, je 20-30 cm debela kulturna plast, ki sledi nagibu podlage: na severu je le okoli 60 cm pod površino na jugu pa več kot 2m globoko. Geometrija plasti že sama dokazuje, da gre za pedogenetsko plast, za t. i. 'pokopana’ oz 'fosilna’ tla ali 'paleotla’. Kulturna plast je nastala 'in situ’, s pedogenezo na tedanjem reliefu oz. geološki osnovi.

Nad kulturno plastjo so večinoma naplavine: peščen prod, peščen mulj in mulj. Te naplavine so 'pokopale’ kulturno plast in jo tako zavarovale pred erozijo in človekovimi posegi. Naplavine je nasul potok, katerega (paleo)strugo smo lahko opazovali kot erozijsko obliko v kulturni plasti.

Sledov človekovega bivanja iz časa ob koncu starejše kamene dobe (kamnitih orodij, jeder, odbitkov in lusk) imamo v tej kulturni plasti precej. Da pri tem ne gre za prinešeni material kaže že njihovo veliko število, saj imamo ohranjenih 360 tipološko določenih kamnitih orodij, preko 5000 različnih sileksov, v enem režnju nekega mikrokvadranta pa smo našteli preko 600 lusk, kar poleg najdb nekaj retušerjev dokazuje, da so bila kamnita orodja izdelana na najdišču.

V območju v katerem tvori geološko podlago grušč, smo našli na stotine manjših ali večjih kosti, ki so bile v veliki meri ožgane, medtem ko se na drugi strani struge, kjer je podlago kulturne plasti tvorila ilovnata zemlja, kostni in ostali organski ostanki niso ohranili. O najdišču in situ pričajo tudi ostanki kurišč velikosti en meter in več.

Izsledki arheoloških izkopavanj na najdišču Zemono so popolnoma opravičili zahtevo po zaščitnih izkopavanjih na trasi bodoče HC Log – Vipava. Najpomembnejše je vsekakor odkritje povsem ohranjene kulturne plasti, ki je ležala pod poplavnimi nanosi, v globini med 0,6 in 2 m. Ob izkopavanjih smo naleteli na skrajni severni rob najdišča, ki se širi proti jugu in jugozahodu, kar dokazuje tudi sonda, ki je od izkopavalnega polja najdišča Zemono oddaljena 100 m proti naselju Vipava in kjer se je paleolitska kulturna plast pojavila na globini več kot 2 m.

Izkopani ostanki potrjujejo na tem mestu obstoj poznopaleolitske postaje na planem. Orodja izkazujejo gravettienski habitus s pojavom t.i. gravettienske tehnike odbijanja in retuširanja artefaktov s strmo retušo, ki ustvarja bolj ali manj strm hrbet na eni strani artefakta. Poleg orodij s hrbtom je bilo do sedaj odkritih veliko različnih vrst strgal in praskal. Nekatera od njih so manjših dimenzij, kar potrjuje poznopaleolitsko starost iz zadnjih stadijev ledene dobe. Na končni gravettien (epigravettien) opozarja predvsem gravettienska mikrokonica.

Povezavo z najdišči severovzhodne Italije nedvomno potrjujeta izkopana kamna, ki sta obojestransko okrašena s tehniko plitkega vreza. Pri tem gre za manjši kos v tekoči vodi oglajenega temnosivozelenega skrilavca in gomolj prizmatične oblike iz olivnorjavega kremena. Prvi ima na eni strani osem enojnih vzporednih cik-cak linij, ki so na dnu kamna omejene z izbočenim vrezom, na drugi strani pa vreze v obliki ribje kosti in vzporedne vodoravne vreze, ki so omejeni s po dvema navpičnima vrezoma. Kremenov gomolj je okrašen z vzporednimi in pravokotno na njih ležečimi vrezi. Sledovi nepravilnih vrezov so vidni tudi na ostalih straneh gomolja.

Na podlagi makroskopskega opazovanja lahko rečemo, da material, iz katerega so izdelana kamnita orodja, izvira iz različnih izvornih območij. Makroskopsko podoben material nahajamo v Pivški kotlini, na Krasu, na idrijskem, cerkljanskem in žirovskem ozemlju in tudi drugod. Izključen tudi ni prenos materiala z nekoliko daljše razdalje, na primer z območja severovzhodne Italije, zato natančneje o izvoru materiala za kamnita orodja še ne moremo govoriti.

Ni naključje, da je najdišče najdeno ob reki Vipavi, ker Vipava s svojim kraškim značajem reke in širokim zaledjem Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa nikoli ne presahne. To pa je idealen vir za napajanje divjačine, tako da so črede divjih živali tja hodile iz omenjenih hribov, Vipavskih Brd in s kraške planote.

V primeru Zemona pri Vipavi gre brez dvoma za prvo večje najdišče iz stare kamene dobe na planem v Sloveniji. Pri tem je treba poudariti, da izkopavanja niso zajela osrednjega dela naselbine, ki se očitno nahaja izven trase bodoče ceste.

V 20. stoletju so bili sicer delno izkopani sledovi kamenodobnih naselbin ponekod v Sloveniji – Jurklošter (moustérien), Podrisovec pri Postojni (epigravettien), Vrbičev hribec (pozni mlajši oz. končni paleolitik) ali pa Breg pri Škofljici na Ljubljanskem Barju (mezolitik). Nedvomno pa je najdba tako velike postaje na planem kot je Zemono epohalna in jo lahko primerjamo z odkritjem Potočke zijalke leta 1928.