SPODNJE HOČE

Del najdišča v velikosti 1968 m2 je bil zaradi širitve hitre ceste Slivnica – BDC, ki je segla v zavarovano arheološko območje v Spodnjih Hočah, raziskan v 44 dneh pod vodstvom Mire STRMČNIK GULIČ (ZVKDS, Območna enota Maribor) in Matjaža NOVŠAKA (ARHEJ d.o.o.).

V zavarovanem območju so bili doslej znani, odkriti in zavarovani ostanki neolitskega in eneolitskega naselja, naselja pozne bronaste dobe (kultura žarnih grobišč), predvsem pa arhitekturne ostaline rimskega naselja ter njemu pripadajočega grobišča. Najverjetneje s tega grobišča izvirajo tudi marmorni, deloma reliefni členi, uporabljeni za gradnjo romanske kripte cerkve sv. Jurija.
Ostanki številnih naselij na tem območju, ki izpričujejo poselitev od trenutka, ko so pričenjali ljudje sploh izbirati stalna bivališča, kaže, da so bili osnovni življenjski pogoji na tem mestu dovolj ugodni. Od vznožja Pohorja, kjer ležijo Sp. Hoče, do pričetkov prodnate plošče Dravskega polja kakšen kilometer ali več proti vzhodu, je bila pokrajina polna močvirij in potokov, ki so s Pohorja nosili velike količine najboljše zemlje in vedno svežo vodo.
Območje stika Pohorja z Dravsko ploščo je bilo sploh najbogatejše območje, vedno polno vode, bujne vegetacije, odlične zemlje, divjačine in rib. Zato intenzivna izraba tega prostora in posledično velika koncentracija naselbin skozi vsa obdobja človekove prazgodovine in zgodovine v pasu od Maribora do Slovenske Bistrice ni presenetljiva. Arheološke raziskave so v ozkem pasu zemlje, katere vrhnje plasti bi bile ob gradnji hitre ceste uničene, še pred gradbenimi deli odkrile pomembne ostanke treh obdobij človekovega bivanja na tem mestu. Vsi so bili razmeščeni na severni obali starega potoka katerega struga je bila že davno zasuta in spremenjena.
Ostanki najstarejše odkrite naselbinske faze sodijo v pozno bronasto dobo (kultura žarnih grobišč), v čas okoli leta 1000 pr.n.š. (analize ogljikovega izotopa – C14 so pokazale datum 1130 – 990 pr.n.š.). Ohranile so se jame za pokončne kole, ki so sestavljali leseno konstrukcijo hiše, in shrambna jama s shrambno posodo na dnu ter lastnim nadstreškom, prislonjenim na južno steno hiše.
Iz drugega, rimskega obdobja, so bili odkriti predvsem keramični predmeti in zavrženi gradbeni ostanki v strugi potoka, vse skupaj nedvomno izvirajoče iz bližnjih, še ne odkritih stavb. Časovno sodijo v dolgo obdobje od 1. do 4. stoletja.
Najpomembnejše odkritje pa so vsekakor ostanki dela zgodnjesrednjeveškega naselja ohranjenega v obliki treh plitvih ovalnih jam oble oblike, ki jih opredeljujemo kot zemljanke. Zahodno od njih je ležalo pravokotno odprto ognjišče, še bolj oddaljena pa je bila okrogla shrambna jama.
V zemljankah so se ohranili predvsem številni kosi lončenih posod izdelanih na počasnem vretenu in prostoročno dodelanih. Večinoma so to ostanki loncev z izvihanim ustjem, ki so bili zunaj lepo zglajeni in okrašeni z značilnim, dokaj pestrim okrasom valovitih in ravnih črt.
Poleg lončenine je bila v zemljankah odkrita še steklena jagoda, keramično bikonično vretence in del železne sekire.
V zemlji so se ohranila tudi semena pšenice, prosa in križnice (mednje sodijo tudi repa, redkev ipd.) kar bi kazalo na poljedelske kulture prvih Slovanov, ki so naše kraje dosegli z vzhoda. Analiza oglja iz ene od zemljank namreč določa obstoj tega naselja v čas med 645 in 715 n.š.
Ostanki naselja se verjetno nadaljujejo pod današnjo cesto v smeri proti vzhodu, pričakujemo pa jih lahko tudi drugje v območju Sp. Hoč, tipično razpršene na obalah starih potokov v pokrajini, ki je bila kultivirana že pod Rimljani.