GORNJE NJIVE pri Dolgi vasi

Najdišče je bilo odkrito med površinskim pregledom, ki so ga na trasi lendavske obvoznice opravili dr. Bojan DJURIĆ (OA FF Ljubljana), Branko KERMAN in Irena ŠAVEL (oba Pokrajinski muzej Murska Sobota). Pod istim vodstvom je bil opravljen tudi površinski pregled najdišča v obsegu 5.600 m2.
Izkopavanje pod vodstvom Irene ŠAVEL in Branka KERMANA je trajalo 74 dni v letih 1997 in 1998. Raziskanih je bilo 4.400 m2 površine.

Sredi ravnih polj, ki se proti vzhodu in sverovzhodu zadevajo ob prve obronke Lendavskih goric po katerih poteka slovensko-madžarska državna meja, so bili odkriti ostanki treh naselij. Prostor teh treh naselij danes ne kaže več tiste mikrogeografske pestrosti, ki je bila odločilna za njihov nastanek na tem mestu, in ki jo lahko še zaslutimo na npr. jožefinski vojaški karti iz leta 1784. Na njej je na mestu naselbinskih ostalin jasno prepoznavna vzpetina, ki je v sicer poplavnem svetu pomenila privilegiran prostor prebivanja. Melioracija zemljišč in intenzivna poljedelska izraba tega prostora sta njegovo podobo v zadnjih desetletjih povsem spremenila. Ostaline naselij so bile v tem procesu močno poškodovane in večinoma odkrite le v obliki funkcionalno in formalno različnih in raznolikih vkopov v vsakokratno hodno površino.

Prvo ugotovljeno naselje na Gornjih njivah je nastalo v času bakrene in zgodnje bronaste dobe (2500-1500 pr.n.š.). Ostanki dela tega naselja, ki se sicer razprostira na večji površini, so bili odkriti kot deli takratnih arhitektur oz. njihovih odtisov v zemlji – kot jame za navpične lesene kole, ki so sestavljali konstrukcijo hiš in kot večje shrambne in odpadne jame. V njih in okoli njih so se ohranili številni predmeti vsakdanje rabe, predvsem takrat najpogostejše keramične posode in številna kamnita orodja, ki so jih tu tudi izdelovali.

Mnogo pozneje, v času, ko je bilo današnje ozemlje Slovenije del velikega rimskega imperija, Prekmurje pa del province Pannonie superior, je na istem mestu nastalo pomembno naselje katerega obsega še ne poznamo. Naselje je ležalo v neposredni bližini rimske ceste, ki je Italijo povezovala z obmejnimi središči na Donavi. Na raziskanem delu tega naselja (2. in začetek 3. st.) prednjači po pomenu kompleks peči za taljenje železove rude in peči za žganje keramičnih posod, ki so ga spremljala številna ognjišča, različni leseni objekti in dobro ohranjen, iz hrastovih brun in desk narejen vodnjak. Pomembno obrtno središče je sploh prvo te vrste, odkrito v širši regiji. Številni ohranjeni predmeti vsakdanje rabe – keramične posode, opeke, kamnite žrmlje, novci, nakit, vse to so standardni predmeti, ki kažejo raven življenja antične naselbine. Mednje sodi tudi dragocena rdeča gema, ki je bila vdelana v prstan in ima vrezano figuro božanstva.

Sledovi srednjeveške poselitve, ostanki ene od številnih izginulih prekmurskih vasi, kažejo, da je vas na tem mestu živela vsaj od 13. do 15. st. To, kar se je od naselja ohranilo, so številne in raznovrstne jame, ognjišča, deli arhitekture ter številne keramične posode in za tisti čas značilni kovinski izdelki.