Stojanova barka

Na morskem dnu Koprskega zaliva so v globini 26 m ohranjeni ostanki večje ladje, ki jo lahko pogojno opredelimo kot trgovsko trijambornico iz druge polovice 19. ali začetka 20. stoletja. Razbitino so odkrili člani društva Potapljači Luke Koper leta 1997 in poročilo o najdbi posredovali piranski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Potapljači omenjenega kluba so sodelovali tudi pri preliminarnih raziskavah, ki jih je julija 2007 izvedla Skupina za podvodno arheologijo ZVKDS.Ostanki ladje, ki ležijo v osi vzhod-zahod, so ohranjeni v dolžini 34 in širini 8 m. Iz muljastega dna segata premec in krma ter levi bok ladje, medtem ko je večji del desnega boka pogreznjen v sedimente. Izredno masivno grajen spodnji del trupa označujejo tesno skupaj razmeščena hrastova rebra kvadratnega preseka s stranico 20 cm ter dvojna oplata iz 8 cm debelih in 30 cm širokih desk. Zunanja oplata je na zunanji strani prevlečena z medeninasto pločevino, ki je na platice pritrjena z majhnimi žebljički, prav tako izdelanimi iz medenine. Ogrodje in oplata sta bila spojena z velikimi zakovicami dolžin med 20 in 50 cm in premera med 1,8 in 3 cm. Trdnost gradnje je razvidna tudi na izpostavljenem vzhodnem koncu ladje, v katerem smo prepoznali krmo. Na kolenast element, ki naseda na gredelj, je pritrjena masivna krmna statva s stranskima utoroma za sprejem zunanje oplate. Med konično tesani stranici kolena in oplato so bile zabite lesene zagozde, prečno pa je bil ta del trupa spet z masivno zakovico.

Ocenjena skupna višina ohranjenega dela ladje je okoli 1,5 m. Od zgornjega dela bokov in palube so preostale samo posamezne deske in železna rebra z zakovicami, med ladijsko opremo pa je mogoče prepoznati železno kolo vitla (?), lesene škripce in zategovalce vrvi. Več cevi in kosov pločevine nakazuje – sicer majhno – možnost, da je imela jadrnica tudi motorni pogon.

Z rezultati radiokarbonske analize lesenih ostankov so v soglasju v bližini najdeni kosi glaziranega vrča in krožnika ter skoraj v celoti ohranjene latvice. Nasprotno so odlomki poznosrednjeveškega lonca z držajem na to mesto najverjetneje dospeli z vleko koč, o čemer pričajo ostanki ribiških mrež, številni ostanki lupin mehkužcev, protitankovska mina iz druge svetovne vojne in avtomobilske pnevmatike. Na razbitini so našli zavetje različne vrste rib in celo jastogi, kar še povečuje atraktivnost lokacije.

Dimenzije in konstrukcijski detajli ostankov ladje nakazujejo, da gre morda za bark, veliko trgovsko jadrnico, namenjeno prevozu potnikov in tovora. Pri ocenjeni dolžini okoli 40 m, širini 9 m in višini 5-6 m je nosilnost ladje znašala 400-500 ton. Barki, ki so v 19. stoletju pluli po vseh svetovnih morjih in oceanih, so imeli navadno tri jambore s križnimi jadri in poševnik na premcu. Ta tip ladij dolge plovbe je v 19. stoletju prevladoval tudi na severni in vzhodni obali Jadrana, najpomembnejši ladjedelniški središči tega prostora pa sta bili Trst in Reka. Barki so bili priljubljeni tudi pri slovenskih ladjarjih, ki so izkoristili vzpon tranzitne trgovine med morjem in srednjo Evropo po dograditvi južne železnice 1859. Morda nam bo z nadaljevanjem raziskav uspelo odkritje koprskih potapljačev prepoznati v seznamih brodolomov in havarij, ki jih je med leti 1850-1913 objavljal tržaški Annuario marittimo.

Andrej Gaspari,* Miran Erič,** Alfred Zajič,* Jože Žumer*

• Vojaški muzej Slovenske Vojske
  • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
    • Potapljači Luke Koper

Avtorji fotografij:
Andrej Gaspari: 8-22
Miran Erič: 1-6
David Badovinac: 7